Problem komunikacije
Prav s postavitvijo te strani sem se začela vse bolj pogosto spraševati, kaj danes berejo mladi.
Preden sem začela sama pisati, sem v ospredje bolj postavljala predavanja in pogovore. Danes je malo drugače, saj sem postavljena pred dejstvo drugačnega učenja.
Veliko tem se sproti izoblikuje, kot recimo ta, o kateri vam pišem.
Problem komunikacije, ali problem pogovarjanja med dvema ali več osebami.
Kje so te zanke, ki ne dovolijo človeku, da skozi pogovor, govorjenje izrazi sebe? Bog ali Logos, kakorkoli mu kdo reče, nam je dal moč govora, da se med seboj povezujemo, da se naučimo skozi izgovorjeno besedo udejaniti tukaj in sedaj.
Osnovni zakon manifestacije ali udejanjanja pravi:
- kar misliš
- to začutiš
- to izgovoriš
Ali: »beseda je meso postala« (iz Svetega pisma).
Da se ne bom preveč odmaknila od teme – na ta način poskušam apelirati, pritegniti ljudi, bralce, da nam podajo povratno informacijo na vse, kar objavljamo.
Odkrito povedano, še ni povratne informacije, tudi jaz ne morem vedeti, kaj bralec išče na teh straneh.
Vem samo eno, kar smo skozi mnoge raziskave spoznali, da današnja populacija, oz. celotna civilizacija, počasi, a zagotovo pozablja pomembnost govorice kot mogočne vibracije, ki nas povezuje.
Ne gre za materni jezik, gre za govorno funkcijo, ki je človeku podarjena od stvarnika.
Ta tehnološki dosežek, ki ga vsi uporabljamo in je del našega vsakdanjika, nam je v veliki meri amputiral ude.
Ne hodimo več, odrezali smo lastne noge in zaradi tega nastaja limfni zastoj v spodnjih okončinah.
Ker večji del dneva sedimo za računalnikom, televizorjem, v avtu, je prizadeta pokončnost hrbtenice, kar nas vrača nazaj med plazilce. Raje ne bi o tem, kako trpijo naše oči pri 24-urnem sedenju pred umetno inteligenco. S tem, da smo se sami zakopali v lastno temo, postajamo vse bolj podobni voluharjem.
Naj še omenim našo nezmožnost govora, kar se dogaja v področju grla in grlene čakre.
Vseh mogočih posledic nekomunikacije, neizražanja ali zelo suhoparnega jezika raje ne bi omenjala. Ker je človek socialno bitje, je zanj nesprejemljivo, da se odpove govorici.
Ko se postavimo pred televizor, računalnik, pozabimo, da se okrog nas dogaja življenje, poistovetimo se s situacijami, ki smo jih doživeli skozi ta kontakt.
Ker se v naši glavi izoblikuje slika doživljanja, nismo sposobni podati povratnih informacij ali ubesediti tega, kar smo pravkar gledali, prebrali, spremljali.
To ni samo problem mlade generacije. Vse bolj postaja problem srednje in starejše generacije.
Nihče več nima časa, ker se mu začenja TV nadaljevanka, ali internetni zmenek, ki uporablja specifičen jezik, še njim nerazumljiv.
Govorica telesa je odšla v pozabo. Moč muder ali znakov, ki so nam jih pustili »modri«, ni več stvar moderne generacije.
Lahko rečem, skozi osebno opazovanje in študij, pa tudi zgodovinsko in genetsko gledano, da ni bilo vešče degeneracije kot je danes.
Žal je današnja populacija seme, ki smo si ga sami posejali in je sedaj prišel čas, da poberemo svoje lastne sadeže.
Zato vas vse še enkrat želim spomniti na lepoto medsebojnega pogovarjanja.
Na lepoto izgovorjene besede.
Na lepoto odziva povratne informacije.
Na milost besede, ki se nam razkriva skozi govorjenje.
čNa mo medsebojne komunikacije.
Poskusite skozi pogovor premagati svojo lastno nevednost, spoznati lepoto in mogočnost svojih globin.
Brez izgovorjenih besed tega ni.
Napisala: Ayana
