Zavest
Današnji članek je nadaljevanje članka Pot k sebi. Zavest je del našega vsakdanjega življenja.
Pri poznavanju dveh psihologij, ezoterične in uradne, se mi porajata dve vprašanji:
- Zakaj človek ni sposoben dojeti pomembnosti naukov, ki so mu podani kot pomoč na poti rasti?
- Kako to, da se venomer odloča za daljše in manj učinkovite metode?
Še sami definiciji obeh psihologij sta različni in nam dasta misliti, da gre za dve popolnoma različni stvari. V bistvu obe obravnavata doživljanje človeka, žal pa se ne podpirata, zaradi človeškega faktorja. Obe obravnavata zavest s svojega stališča dojemanja, s tem, da ezoterična psihologija poudarja globine duhovnega bistva.
Že samo dejstvo, da vse kar živi, živi z zavedanjem, nam da osnovni vpogled v celovitost življenja. Zavedanje se razlikuje samo v tem, koliko je dovolilo, da luč presvetli njegov nivo zavedanja.
Obstoječe teorije psihologije govorijo, da je zavest stanje, ki ga doživljamo danes. Definicija ne more biti sprejeta, ker uradna psihologija zavrača vse kar je duhovno.
S stališča uradne psihologije o zavesti, so veljavne naslednje definicije:
- to je stanje budnosti in prisebnosti, v katerem posameznik ve za sebe in normalno reagira na zunanje dražljaje;
- to je vedenje o lastnem doživljanju;
- to je psihični proces in psihična vseobsežnost doživljanja ali subjektivnih psiholoških procesov v določenem trenutku.
Če psihologija ne sprejema duhovne plati, nam ni sposobna dati odgovorov na večna vprašanja, kdo smo, kam gremo, zakaj smo tu, kaj naj dojamemo.
Kaj je to, kar žene človeka, da raziskuje svoje razsežnosti doživljanja?
Kdo je tisti, ki govori, posluša, ki ima voljo?
Kaj je to, kar je vzrok življenja, kar ne moremo ubesediti?
Vsi ti odgovori se ne morejo podati, če ne poznamo duhovne plati bivanja.
S stališča ezoterične psihologije je znano, da zavest izhaja iz duhovnega in da prav zaradi tega nima forme. Ker smo samo žarki, manifestirani tu, v tem fizičnem svetu, in smo prevzeli telo materije, smo v eni točki bivanja šli v pozabo. Kljub temu je treba vedeti, da se en delček žarka zaveda sebe kot bitja, sebe kot »JAZ SEM«.Ta isti »jaz sem« spoznava vse nivoje kozmičnega bivanja narave. Skozi svoje zaznavanje spoznava kompleksnost bivanja in s tem širi zavedanje tukaj, v konkretnem bivanju. To spoznanje pridobiva preko manifestirane persone, skozi katero se zavest širi v okolje, kjer pridobi jasno sliko zavedanja. Ta center zavesti je kot luč, ki žarči v okolje in tako spoznava svoje polje zavesti. Kolikor je te luči v polju zavedanja, toliko se bitje zaveda svojega obstoja.
Ko govorim o zavedanju, mislim na življenje kot celoto in njegovo manifestiranje tukaj, v tej dimenziji, skozi zavedanje. Prav tako en nivo zavesti karakterizira človeško bitje, tako kot drugi nivoji karakterizirajo živalski svet, rastlinski svet….
Ko gre za človeško bitje, je treba vedeti, da ima človek v potencialu, predispoziciji, reči, ki jih je potrebno ozavestiti. Kar pomeni, da je potrebno spoznati zakone, ki premikajo celotno vesolje, spoznati esenco, ki je v ozadju.
Vsako človeško bitje z rojstvom pripelje »luč življenja« s seboj kot zavest.
Na samem začetku ta zavest ni cela v fizičnem, ima samo nek določen potencial, ki se skozi življenje dviguje in širi v okolje. Širjenje zavesti je odvisno od tega, kar je sam človek realiziral v svojem življenju, kar je uspel doseči v obsegu svoje luči. Kolikšen domet delovanja doseže njegova notranja luč.
Skozi samo življenje se ozaveščajo drugi nivoji bivanja, bolj rečeno, vsak kotiček našega zavedanja je potrebno presvetliti. Vse, kar presvetlimo, vse elemente, je potrebno povezati med seboj v eno celoto, da lahko delujemo. Edino tako ta zavest po svoji volji prehaja v drugo dimenzijo in tam deluje na kateremkoli nivoju.
Na tej poti zavesti nam pomagajo izkušnje preteklih življenj in nam pomagajo, da se zavest razširi v tej fiziči dimenziji.
To pomeni, da se zavedam in delujem po svoji volji.
Napisala: Ayana
Slovenian