Tečaji in delavnice gline

Od same manifestacije človeka tu na zemlji in vse do danes, se ni prav veliko spremenilo.

Takrat, ko se je planet rojeval, je bila narava surova, mogočni vetrovi so se valili po praznem prostranstvu, noseč pred seboj prah zemlje. Surovost teh časov je bila pogojena s fiksacijo in sidranjem novih, popolnoma neznanih energij.

VELIKI so opazovali oblikovanje in preoblikovanje narave. Videli so strahove in dvome človeka, njegovo učenje in borbo za preživetje. Niso posegali vmes, bili so samo nema priča dogajanja. Zemlja je menjala svoje obličje in kot vesoljno plovilo drvela po svoji, zdavnaj začrtani, poti. Rojstvo planeta iz lave in ognja s pomočjo mogočnih bitij se je bližalo h koncu.

Ne glede na to, da so vedeli, da konca ni, so bila človeška bitja poslana, da novemu planetu vdahnejo življenje. Skozi mnoge dvige in padce civilizacij se je življenje izoblikovalo, pustilo pečat današnjemu človeštvu.

Na tem svetu ni prav nič  novega, česar človek ni doživel v preteklosti. Novo je samo to, da je spremenil svoj odnos do tega doživljanja. Prav ta spremenjeni odnos je njegov vedenjski vzorec, ki ga na eni strani spodbuja, na drugi pa zavira.

Skozi vse te eone let bivanja tukaj, na Zemlji, so se v zavesti človeka vtisnili spomini. Vsa novo odkrita tehnologija je že bila nekje in nekoč. Mnogi jo imajo v spominu, saj jih je nekoč ta ista pripeljala do lastnega uničenja.

Sidranje energij ni prav nič neboleča izkušnja. Vse znano je postavljeno na glavo, neznano pa grozi, da bo spet, kot nekdaj, razneslo planet. Tudi takrat se je dogajalo globalno hlajenje in segrevanje in tudi takrat so uporabljali magijo moči – samo bolj javno. Danes se to vse dogaja v zakulisju, kjer magija dirigira celotnemu svetu. Prav ta ista nas pelje v še večje konflikte in trpljenje. To dogajanje (magija) je staro kot človeštvo, le da mu je novo oblačilo narejeno kot krinka ne-prepoznavnega.

VELIKI so na robu, opazujejo. Mogočni vetrovi, vode in ogenj so na svojem uničevalskem pohodu. Utrujenemu človeštvu pojenjajo zadnje moči, prav sedaj, ko je na samem prehodu čez rob.

Kaj je onkraj tega, nam popolnoma novega sveta, ki nam obljublja tako kot zmeraj bolj kvalitetno življenje?
Kaj je onkraj teh usidranih energij, ki govorijo o novi paradigmi?
Kaj je onkraj tega novega zavedanja, ki naj bi nas pripeljalo v zavest enosti?
Kaj je tu sploh novega, česar nismo že doživeli?

Če usmerimo svojo zavest v obdobje Pompejev – pravkar smo bili pri kosilu, ko je prišel novi val energij. Prav pri sidranju nove zavesti nas je prekril eruptivni prah. Neba ni bilo, bila je samo tema, tema, ki je segala do neskončnosti.

Pa pojdimo z zavestjo malo na sprehod v Atlantido. Danes mnogi hrepenimo po njej, njeni tehnologiji, ki nas je pokopala. Tudi takrat so se sidrale nove, nam popolnoma neznane energije. Veliki val je odplaknil mogočno civilizacijo kot lupino oreha.

Kaj pa danes? Kaj je danes na vrsti, česar nismo dali skozi vsa svoja življenja?

Jedrska vojna. Tudi to spoznanje smo imeli nekdaj in nekoč, v enem drugem svetu. Današnji čas pa nas je pripeljal do točke, da dojamemo bistvo. Z novo energijo prihaja nova kvaliteta življenja, ki naj bi popeljala človeštvo ven iz tega pekla, ki ga je doživljalo skozi mnoge inkarnacije.
Ko to pišem, se spomini preteklih dejanj dvigujejo na površje kot opozorilo meni in vsemu človeštvu. Kot posameznik si nemočen, kot človeško bitje si del civilizacije, ki gre skozi globoke, korenite spremembe. Kam bomo prišli v tem sidranju energij ne vem, vem samo eno, da sem del tega človeštva, da je njegova pot tudi moja.

Napisala: Ayana