Dajanje pot služenja
Utrnila se mi je misel na mnoge, ki iščejo sebe, odgovore zaradi svojih stisk, ter rešitev za svoje bolezni.
Kolikokrat slišimo stavek:«če mi bo le bog ali višja sila pomagal pri ozdravitvi, stiski…, zato bi dal/a vse kar imam.« Velikokrat sem bila priča tem obljubam.
Zanesljivo ste bili tudi vi kdaj v podobni situaciji.
Včasih potrebujemo nekaj ali nekoga, da nam poda roko in nam je opora pri prvih korakih. Potrebujemo tolažilno besedo, iščemo odgovore na nemogoča vprašanja, dajemo bogu zaobljube kaj bomo vse naredili samo da se zgodi » čudež«.
Sprejemamo na stotine in tisoče odločitev, sebi dajemo zaobljube, da se bomo spremenili..
Bog, univerzum, višja sila opazuje, in nam na različne načine pošilja znamenja in odgovore. Pri tem, ko opazuje naše misli, dvome, stiske se zaveda, da smo svojim obljubam nedorasli. Kljub temu nam da priložnost, ker smo del njega, stvarnika, on sam. Pozna naš osebnostni razvoj in globoko v notranjosti vidi kako delamo » samomor«. Naš um hoče prav to kar zanj ni dobro, to čemur ni kos.
Ker se učimo skozi vzpone in padce nam je dana možnost, da sami sprejmemo odločitev, odgovornost za svoja dejanja. Pravzaprav, takrat v tem odločilnem trenutku verjamemo da smo zmožni vztrajati in priti do konca. Bog je tiho, opazuje in upa da bo naša sebičnost stopila čez rob lastne obsedenosti. V trenutku si znamo sesuti celotno življenje ne oziraje se na notranji glas, ki nas opozarja:« Spomni se zaobljube!« Ker smo v svoji norosti obrnjeni k sebi, ne dojamemo bistva celotne življenjske umetnosti – dajanje.
Dajanje je bistvo in edini smisel človeškega bivanja tukaj in sedaj.
Dajanje je moč, ki nas povzdigne nad sebičnostjo.
Je energija luči, čiste nesebične ljubezni, ki nas bogati.
Je sila v gibanju, ki zmeraj daje prostor novemu. Čim več podarjam, dajem, dovolim da ta mogočnost življenja gre skozi mene, mi utira in kaže pot.
Nasprotje temu je sebičnost, tema ki zmrazi in iz globin potegne naše strahove.
Nismo sposobni pravega sprejemanja ali dajanja, ampak smo ujeti v lastni sebičnosti.
Pozabili smo kaj smo obljubili sebi in svoji duši.
Sedaj, ko dobim priložnost da izpolnim svojo obljubo sem gluh, slep, sem strahopetec, ki se skriva pred obličjem resnice.
Vse življenske vrednote smo zaznamovali z denarjem. Tudi ljubezen otroka, partnerja, staršev, prijateljev. Koliko je vreden moj prijatelj, merimo po njegovem avtomobilu, hiši. Kaj je dosegel moj otrok, je nalepka ki jo nalepi družba.
Koliko sem sam vreden nimam časa premišljevati.
Lahko se zgodi, da nas premišljevanje o lastnih vrednotah zdrami, zbudi in spomni na zdavnaj pozabljene obljube. Kdo od nas ni nikoli izrekel prej omenjeni stavek:«Bog pomagaj……..«.
Sedaj, v tem času velikih sprememb, smo vsi dobili priložnost, da izpolnimo svoje obljube. Dana nam je enakopravna možnost, da smo eno z vsem, da smo del velike igre stvarnika.
Ne moremo si zatiskati oči pred stisko, bolečino, trpljenjem še posebej otrok zaradi lastnih razvrednotenih vrednot.
Dajati, pomeni dojeti bistvo volje boga, da so vse dobrine tega sveta namenjene nam vsem.
Dajati pomeni ustvarjati energijo ljubezni ki te navdihuje, da daruješ darovanja potrebnim, da odpreš svoje dlani v blagoslov, da razpreš roke za objem!
Ko dojameš lepoto dajanja, veš da predstavlja dajanje in sprejemanje v bistvu dve dlani stvarnika.
Med dlanmi drži in uravnava stvarnik svoje stvarstvo.
Napisala: Ayana
