Imela sem sanje
V sanjskem svetu preživimo večino svojih dni, ne zavedajoč se, da so to samo sanje. Sanje nas imajo, so kot pajčevina, ki se razteza po nas, nas ne spusti, tudi takrat ne, ko rastemo. Rastejo z nami, nam krojijo življenje, dajo nam sanjski pajčolan čez oči, da lahko v nedogled sanjamo »resnični« svet.
Ta svet je pretkan z mnogimi pravljičnimi bitji, ki nas varujejo in so naši edini resnični družabniki. Kljub temu pa se v eni točki življenja na poti sanj zgodi bujenje – zgine pajčolan pretkanih sanj in svet nove iluzije v bolečini prebudi novo življenje.
Velikokrat sem sanjala iste sanje, prehodila enako pot, se budila na podoben način. Vsakokrat moja duša obljubi, da je zadnjič in prav takrat se ujame v nove mreže sanj.
Sanjala sem o popolnosti bivanja, o enosti življenja. Prav takrat pride bujenje z roko v roki z novimi odločitvami, pogojevanji, pričakovanji in z mnogimi ne-prespanimi nočmi. Takrat spoznaš pot trpljenja skozi svojo lastno trdnost in odločitev, da pokončno prehodiš svojo pot. Mnoge prejokane, ne-prespane noči pustijo sled v duši in večne obljube, da je to zadnjič, se vrstijo iz življenja v življenje. Tako delamo sledi za vse tiste, ki izstopajo iz svojih sanj, da bi nas sledili in dokončno od-sanjali svoje zdavnaj začeto sanjanje. V eni točki sanjanja se zavemo: »Nism
o sanjali, »mislili« smo svoje sanje!«
Takrat se ozremo okrog sebe in dojamemo, da je vse to, kar smo »mislili«, ena velika iluzija!
Kot večni sanjači sanjamo naprej.
Napisala: Ayana
Slovenian