Kaligrafija
Kaligrafija je umetnost lepega pisanja, je umetnostna zvrst, ki se je razvijala preko tri tisoč let in učenje kaligrafije je pomemben korak v razumevanju japonske kulture. Je več kot samo umetnost lepega pisanja. Je umetnost, ki izvira iz Orienta.
Je kombinacija veščin in domišljije osebe, ki privabi neskončno veliko možnosti samo s pomočjo črt. Poskuša dati življenje besedam in pismenkam. Stili so zelo individualistični in se razlikujejo od osebe do osebe.
Kanji so kitajske pismenke prilagojene za zapis japonščine. V japonskem jeziku se uporablja med 5000 do 50000 kitajskih pismenk.
Da bi poenostavili branje in pisanje v japonskem jeziku, je leta 1981 japonska vlada predstavila seznam pismenk za splošno rabo (jyouyou kanji), ki vsebuje 1945 normalnih pismenk plus 166 posebnih pismenk, ki se uporabljajo za imena in priimke.
Od japonskih otrok se pričakuje, da se bodo naučili vse pismenke do konca srednje šole. Da pa bi lahko brali strokovne publikacije ali navadno literaturo, potem se morajo Japonci naučiti še dodatnih dva do tri tisoč pismenk.
Obstajajo različne vrste pismenk, npr.:
-
Syoukei-moji (piktografske),
-
Shiji-moji (simboli),
-
Kaiji-moji (ideogrami, povezovalni) – kombinacija z Syoukei-moji.
Japonska dežela, njihova kultura me že od nekdaj privlači, zato sem se odločila za tečaj Japonske kaligrafije, ki se je odvijal v mesecu avgustu na gradu Podsreda. Bili smo simpatična skupina osmih ljudi, vsak s svojimi pričakovanji, željami.
Pa se je začelo. Po teoretičnem delu, je sledila praksa. Najprej smo se učili umiriti um, saj pravo pisanje poteka v meditaciji. Glede na to, da smo bili od vsepovsod, pa tudi starostna struktura je bila zelo pestra, je umirjanje potekalo bolj na naš, slovenski način (skozi smeh smo skušali skriti svojo nerodnost in neznanje, nepoznavanje).
Temu je sledilo učenje pravilnega sedenja. Hrbet mora biti zravnan, glava pokonci in ponosna, v notranjosti pa mir – tu smo zopet »pogoreli«. Slovenci se ne znamo ravno nositi kot ponosen narod. Vseskozi se imamo za hlapce, in v naši miselnosti je, da določenih stvari nismo vredni. Ta miselnost, s katero smo zadojeni kot narod, se je izražala tudi pri našem sedenju – vse nekaj zvito, bolj v ležečem kot sedečem položaju. In če je tvoja hrbtenica bolj podobna spirali, je tudi nemogoče pravilno držati roko, ki se mora premikati prosto. O njeni mehkobi pa sploh ni govora. Pravilna drža čopiča je ena izmed najpomembnejših osnovnih veščin, ki jih je potrebno obvladati, ko se učimo kaligrafijo.
Za samo delo potrebujemo sumi (črnilo), fude (čopič), suzuri (posodica za črnilo), hanshi (papir za kaligrafijo), shitajiki (podlago) in bunchin (obtežilnik). Risali smo pike, vodoravne črte, navpične črte. Neverjetno, kako težko je pravilno narisati piko, kaj šele kaj več.
Počasi dobivaš občutek za čopič, za potege roke, ki so nekaj povsem novega. Vse skupaj je eno mehko valovanje, če se le prepustiš. To pa je bilo v naši skupini malo težje. Ne vem, zakaj se ljudje odločijo za takšen tečaj, ga plačajo, jim pa sploh ni jasno, kam so prišli. Vse skupaj so vzeli bolj kot družabno srečanje, namesto, da bi si vzeli čas zase, za svojo notranjost, možnost se seznaniti s kulturo daljne dežele, njihovo miselnost.
Pismenke resnično lahko delaš le, če si popolnoma umirjen, sam s sabo – posledično temu pridejo pravilni gibi, mehkoba roke, nekakšen ples roke, ki prihaja iz tvoje notranjosti.
Vsako potezo je potrebno narediti v enem zamahu, torej popravljanja ni, ni dovoljeno. Zato je stil pisanja vsakega posameznika tako unikaten, samo njegov, in po nekaj dneh smo že vedeli, kdo je kaj naredil. V tem je tudi čar kaligrafije.
»V japonskem jeziku se uporablja tri vrste pisave: pismenke (kitajske črke) in dve zlogovni pisavi: hiragana in katakana. Hiragana se uporabljajo za besede, ki ne vsebujejo pismenk. Za pisavo Katakana so značilne ravne črte in pravi koti in je najenostavnejša japonska pisava. Katakana se uporablja za tuje besede in tuja imena.” (Keiko Miyazaki Vahčlič)
Napisala: Nevenka
