Tečaji in delavnice gline

(nadaljevanje članka Kooperative )

V naslednjih sto letih so bile spremembe hitrejše. Mesta kot London so se širila in pritegnila več hrane s podeželja. To je pomenilo nove načine kmetovanja, z večjimi polji.

Bogatejši kmetje so prevzeli zemljo od revnejših. Prilastili so si celo zemljo v »skupni« lasti, če so le mogli.

Ponovno je bil revni sloj na cesti, namenjen v mesta, kjer se je kopičil v revnih predelih. Več dela so opravili stroji. Namesto majhnih delavnic so bile tovarne s stotinami delavcev. Nobena od teh tovarn ni bila v lasti delavcev. Iz drugih mest so pripeljali sirote, da so delali v predilnicah bombaža ali pod zemljo v rudnikih premoga.

Ko je bila žetev slaba, so številni stradali. Nekateri trgovci so zadrževali žito v svojih skladiščih in čakali na višje cene.

Nekateri mlinarji in peki so, da bi zaslužili, mešali kredo in mavec v kruh ter ga prodajali revežem. Nekateri tovarniški delavci so morali porabiti del svoje plače v trgovinah, ki so bile v lasti lastnikov tovarn. Le-te so imenovali »truck« ali »tommy« trgovine, od koder zaradi slabe kakovosti blaga izvira izraz »tommy rot« (prazne marnje).

To so bili težki časi, vendar so se ljudje prilagodili. Izučeni delavci so vzpostavili »obrtna združenja« v vsakem mestu in sklicali stavke za boljše plačilo. Povezali so se z delavci v drugih mestih in postali »obrtni sindikat«.

Lačni in jezni so ljudje razbili vrata skladišč in razdelili koruzo; razbili stroje v tovarnah in požgali hiše lastnikov. Proteste je zadušila vojska.

V boljših časih so ljudje vlagali skupaj, penny vsak teden v »Prijateljsko združenje«. Ko je bil kdo bolan ali je umrl, je združenje pomagalo družini.

Nekatera Prijateljska združenja so zbrala denar za gradnjo mlinov, da so mlela koruzo in moko prodajala svojim članom po ugodni ceni. Nekatera so odprla trgovine ter prodajala kvalitetno hrano (brez krede v kruhu) po poštenih cenah. Pričele so se različne sheme združevanja, trgovine, mlini. Nekaj delavcev iz Lancashira je odprlo lastno predilnico volne. Do leta 1830 je bilo vsaj 300 majhnih »Kooperativ« in Doktor William King iz Brightona je začel izdajati časopis The Co-operator, ki jim je omogočal da so bile v stiku.

Številnim od teh prvih kooperativ je zmanjkalo denarja. Včasih je upravitelj pobegnil z zaslužkom ali delavnica ni našla dovolj ljudi, ki bi kupovali njihovo blago. Dr. King jim je svetoval naj začnejo z malim in najprej obvladajo umetnost kupovanja in prodaje. Nato bi lahko začeli s proizvodnjo lastnih dobrin. »Korak po korak« je dejal Dr. King.

Vendar počasno zdravilo ni ustrezalo vsem. Številni ljudje so iskali spremembe, da bi se znebili revščine, omogočili delavcem pošteno plačilo in izobrazbo za njihove otroke. Človek z velikimi idejami, nepotrpežljiv človek, je bil Robert Owen, ki je upravljal tkalnico v New Lanarku na  škotskem v zgodnjem 19. stoletju. Svojim delavcem je zgradil dobre hiše in šole za njihove otroke. Tovarna Roberta Owena je bila uspešna, kar je povzročilo skrb njegovim kritikom.

Leta 1817 mu je dal prijatelj staro knjigo Johna Bellersa o »Colledges of Industry« iz leta 1695. Sanj ne morete ubiti, tako je Owen potoval po deželi in množicam govoril o sanjah »delati skupaj«. »Zgradimo nov svet« je dejal. Vendar je imel zaradi svojih govorov številne sovražnike in v 10 letih je potrošil večino svojih prihrankov za svoje sanje. Delavci so bili nezaupljivi, ker je bil delodajalec, tako da je leta 1824 odšel v Ameriko. Začuda so njegove sanje po njegovem odhodu v Britaniji na novo zaživele.

Številni delavci so postali »oweniti« – učenci Roberta Owena. Leta 1833 so se gradbeni delavci po govoru Roberta Owena odločili ustanoviti Veliko Narodno Zbornico (ceh). Ceh je bil oblikovan z namenom gradnje stavb, kar bi zagotovilo delo brezposelnim, ter za osemurni delovni dan. Leto za tem je bil ustanovljen državni sindikat, ki je vključeval vse delavce (Grad National Consolidated Trades Union).

Vlada in delodajalci so se vznemirili, ko so se nekateri revni kmetje v Tolpuddlu v Dorsetu pridružili velikemu sindikatu. Sodili so jim zaradi »nelegalnih priseg« in jih »deportirali«. Pet so jih poslali kot obsojeno delovno silo v novo kolonijo, Avstralijo. George Loveless, vodja, je bil ločen in poslan na Tasmanijo.

Vendar sta bila tako ceh gradbincev kot veliki združen ceh postavljena na sanjah. Ko so delodajalci in vlada napadli, sta se zružila. Izgledalo je, da je edini način »korak po korak«. Delavci so nadaljevali s sindikati v svojih dejavnostih. Kasneje, leta 1868, je bil ustanovljen Kongres Sindikatov (Trades Union Congress), da bi združil vse sindikate.

Prvi majhen, a zanesljiv korak so naredili v Rochdalu 10 let po tem, ko se je zrušilo veliko združenje sindikatov. Leta 1844 se je 28 delavcev v predelavi volne odločilo, da bodo ustanovili majhno koopeativno trgovino, nekateri so v blagajno prispevali 1 funt.

Drugi so bili prerevni in so plačevali dva penija na teden, dokler niso dosegli »deleža« 1 funt. Najeli so majhno sobo in jo osvetlili s svečami. Kupili so maslo, ovseno kašo, moko in sladkor ter vzpostavili trgovino. Poštene cene, kvalitetna hrana in točne teže so bili pravilo. Vendar so zahtevali plačilo v gotovini.Če so ljudje imeli dolg, je bilo to slabo za stranko in še slabše za trgovino.

Odločili so se, da vsakdo, ki kupuje blago v trgovini, dobi delež denarja, ki so ga zaslužili. To so imenovali »dividenda«. Če so kupci želeli, so lahko svoj denar pustili v trgovini, kar je pomagalo pri financiranju. Vsakdo, ki je kupil delež, ali plačal nekaj penijev za začetek, je bil član. Člani so upravljali družbo, »en človek, en glas« – tudi ženske so se pridružile.

Ljudje so se jim smejali. Nek trgovec jim je dejal, da bi lahko vso trgovino odpeljal v samokolnici.

Vendar so Rochdaleski »pionirji« skomignili z rameni, zavihali rokave, odprli trgovino in pričeli z delom.

V naslednjih 20 letih je Rochdaleska Kooperativa presenetila svoje nasprotnike prav tako kot somišljenike. Trgovina je poslovala dobro. Denar so uporabili za podporo mlina koruze, nato predilnice bombaža. Kmalu je kooperativa pričela graditi hiške.

Pionirji iz Rochdala so bili nekaj več kot upravljalci trgovine. Ko je bila njihova lakota po hrani zadovoljena, so bili lačni znanja. Tako so dali na stran 0,25 vsakega funta, ki so ga zaslužili, za izobraževanje. Pričeli so predavanja o vseh temah. Za člane so odprli sobo s svežimi časopisi. Pripeljali so najboljše učenjake iz Cambridga, da so predavali o znanosti in astronomiji. Druga mesta so sledila njihovemu zgledu in kooperative so dobile nove prijatelje. Eden od njih je bil Thomas Hughes, ki je napisal »Tom Brown’s Schooldays«.

S prijatelji je vložil denar za pomoč brezposelnim ljudem, začetki kooperativne delavnice, in pričeli so z večernimi predavanji za delavce. Thomas Hughes je ponudil, da bi jih učil pravo, vendar ni nikogar zanimalo. Tako jim je ponudil, da bo učil boks, in kmalu je imel uspešen tečaj.

Kar je bolj pomembno, ti premožni prijatelji Kooperative so pomagali, da je bil leta 1852 v parlamentu sprejet zakon, ki je zagotovil sredstva za Kooperativne Družbe.

(konec sledi)

Napisala: Marjana Kos