Kooperative 3. del
Druga kooperativna združenja so začela z majhnim, »korak po korak«. V Rugbyju je bila prva »trgovina« shramba pod stopnicami neke hiše. 
V Yorku je bila kooperativna trgovina sobica nad drugo trgovino, ki je prodajala papir in kuverte.
Ta majhna združenja so bila v stiku med seboj in se učila najboljšega načina, kako upravljati stvari. Kmalu je prišla ideja. Zakaj se ne bi združili in blago kupovali »na veliko«, tako da bi bila cena v maloprodajnih trgovinah nižja?
Prvi poskusi niso bili uspešni, saj ljudje niso dovolj zaupali drug drugemu, vendar se je sčasoma zgodilo. Skupina ljudi se je srečala sredi zime v sobi pod železniškim mostom. Ob skodelicah hladnega čaja so izdelali načrt.
Naslednje leto (1863) je pričela Kooperativna Velikotrgovinska Združba (Cooperative Wholesale Society). Pet let pozneje so kooperative na Škotskem imele svojo prodajo na veliko. Še kasneje se je prodaja na veliko začela med kmeti, ki so pridelovali mlečne izdelke, na Irskem.
Zdaj so bile že stotine združenj. Večina jih je kupovala in prodajala, nekatera pa so bila »proizvodna«, upravljala tovarne, mline in delavnice. CSW je odprla tovarne, ki so izdelovale milo, pecivo in kakav, ter imela floto parnikov in kupile rudnike premoga.
Vsaka vrsta združenja je imela drugačna pravila, čeprav jih je večina posnemala »Rochdaleska pravila«. Leta 1869 je bilo ustanovljeno Združenje Kooperativ, da bi združilo vse, in vsako leto so imeli kongres, na katerem so se pogovarjali o težavah in izbrali ljudi, ki so vodili delo.
Da bi širili dobro besedo, je Združenje Kooperativ pričelo tiskati knjige in časopise.
Bila je zgodba o uspehu, vendar so bile na vidiku težave in problemi.
Rochdaleski pionirji so bili sami moški, vendar so se ženske lahko pridružile in volile. Kmalu so ženske po vsej deželi trdo delale in pomagale, da so kooperative postale uspešne. Večina jih je bila mater, ki so morale denar razporediti tako, da so lahko nahranile in oblekle svoje družine. Vendar ženske niso mogle voliti ali kandidirati za Parlament. 
Od številnih mladih deklet v velikih družinah se je pričakovalo, da bodo garale, pomagala materi in se pokorile očetu in bratom. Ženske je bilo treba izobraziti o njihovih pravicah. Morale so se boriti za lastne pravice v svetu, ki so mu vladali moški.
Leta 1883 je bil ustanovljen Kooperativni ženski Ceh. Podružnice, ustanovljene v številnih mestih, so pritegnile na tisoče žensk, ki so se izobraževale in razvile novo samozavest skozi študij in srečanja.
Dividenda je postala pomemben del leta delavske družine. Ob koncu vsakega trgovskega leta je Družba objavila, koliko denarja bo vrnila svojim članom za vsak funt, ki so ga porabili pogosto 15 penijev na funt. Matere in otroci so ure dolgo čakali v vrsti, da dvignejo svojo dividendo nato so se vrstili skozi kooperativne trgovine ter nakupili nove čevlje, plašče, obleke in nogavice. Dividenda je bila način, kako prihraniti ob porabi denarja. Tako je mali korak v Rochdalu leta 1844 postal prvi mali korak na poti velikih stopnic kooperativ.
Od 1844 do konca 19. stoletja so kooperativne sanje rasle po Zahodni Evropi, s potrošniškimi kooperativami kot je bila Rochdaleska Družba, proizvodnimi kooperativami kot npr. Ouseburn Inženirska Dela na reki Tyne. Kooperative za posojanje denarja (kreditna združenja ” credit unions”) so postala zelo močna v Nemčiji, kmetovalske kooperative so bile uspešne v Franciji. Vse te kooperative so postavili njihovi delavci. Zrasle so iz njihovih korenin, in želeli so, da jih vlada pusti pri miru.
V 20. stoletju se je izkazalo, da je to nemogoče. V Veliki Britaniji, med prvo svetovno vojno, je vlada izredno slabo ravnala s kooperativami, ko so uvedli racioniranje hrane. To je razvnelo združenja, da so ustanovila lastno politično stranko. V Rusiji je zmagovita stranka boljševikov leta 1918 nacionalizirala vseh 55.000 kooperativnih družb – in trajalo je deset let, preden so ponovno pridobile neodvisnost. V Italiji in Nemčiji sta v 30. letih diktatorja Mussolini in Hitler ovirala in poskušala uničiti demokratične kooperative.
Ljudje, ki so sanjali kooperativne sanje, so ugotovili, da jih zaradi sanj lahko preganjajo. Vendar so se sanje širile naprej.
Tako so v 20. stoletju številni ljudje prenašali sanje o kooperativi po vsem svetu. Britanski kooperativni kolidž, ustanovljen leta 1919, je zdaj izobrazil več kot 1500 managerjev in javnih delavcev iz revnih držav sveta.
Medtem so se v nekaterih državah sanje o kooperativah spremenile. V številnih novih neodvisnih državah sveta se kooperativne družbe naslanjajo na podporo države. Namesto da bi rastle navzgor iz članstva, rastejo navzdol od vlade. Te vlade želijo, da bi si revni ljudje pomagali sami. Kjer je revščina resnično utrjena, revni ljudje nimajo dodatnega denarja, s katerim bi lahko začeli kooperativo. Vendar, ker začnejo z državno pomočjo, se je za njih težko naučiti biti ponosen in si pomagati sam.
Obstaja toliko različnih oblik kooperativ, da jih je potrebno preizkusiti, da bi videli ali so pristne. Številni od poskusov se navezujejo na Rochdaleske pionirje in 1844. 
Test:
1. Ali je odprta za nove člane?
Prava kooperativa je odprta za vsakogar, ki lahko prispeva in pridobi od članstva v družbi.
2. Ali je demokratična?
V pravi kooperativi lahko člani odstavijo vodilne. Vsak član lahko voli. (en član, en glas)
3. Ali so deležni razdeljeni pravično?
Družba lahko vloži v širitev dejavnosti, zagotavljanje storitev za vse člane, ali plača dividendo ali kombinira vse tri.
4. Ali si prizadeva izobraziti svoje člane, zaposlene in javnost?
Če kooperativa ne vlaga v nova znanja, nove ideje in nove tehnike, postane zastarela in obrnjena navznoter, namesto navzven.
5. Ali se povezuje z drugimi kooperativami?
Kooperativa, ki se osami, se je pretvorila v ekskluziven klub.
6. Ali pomaga celotni družbi živeti boljše življenje?
Resnična kooperativa ne služi samo svojim članom, temveč tudi preostali skupnosti. Vsaka organizacija, ki ima namen biti parazit skupnosti in grabiti posebne privilegije za svoje člane, je zarota, ne kooperativa.
To je šest strogih testov vendar so edino zagotovilo, da bo kooperativa v skladu s prvotnimi sanjami o ljudeh, ki delujejo skupaj v boju proti revščini, neznanju in sebičnosti, in ustvarjajo skupno blaginjo.
Napisala: Marjana Kos
