Kooperative
Zgodba o -angleških- kooperativah
prevod knjige: Sanje ljudi; Robert Leeson
Naš svet je poln revnih ljudi. 
Revne ljudi lahko najdemo celo v najbogatejših državah kot so ZDA in Švedska. Seveda biti reven pomeni različne stvari v različnih državah. V Veliki Britaniji lahko pomeni biti brez televizije. V Indiji lahko pomeni spanje na ulicah Kalkute vsako noč.
Številni ljudje v tej državi vedo, kako je biti reven. Elsie Lewis je bila rojena v Leedsu leta 1911. Bila je najstarejša v zelo veliki in revni družini.
»Čeprav smo bili zelo revni,« pravi Elsie, »smo imeli svoj ponos. Nismo hoteli da nam kdorkoli pomaga, hoteli smo si pomagati sami. Posojali smo si med sabo s sosedi in prijatelji, nismo pa prenesli dobrodelnosti ljudi, ki so imeli več kot mi.«
Morda sta tvoja stara mati ali oče poznala ljudi kot je Elsie.
Revni ljudje so ponosni. Želijo pomagati sebi in svojim sosedom ter prijateljem na svoj način in pod svojimi pogoji. To velja za revne ljudi po vsem svetu. In revni ljudje so pokazali, da lahko naredijo korake, ki bodo odstranili njihovo revščino, korak imenovan sodelovanje.
Sodelovanje (co-operation) je znana beseda. Vidiš jo v časopisih in knjigah, slišiš na televiziji, radiu in v filmih. Tako znana je, da včasih pozabimo, da je sestavljena iz dveh besed.
»So« pomeni skupaj. »Delovanje« je aktivnost dela. Torej sodelovanje pomeni delati skupaj. Beseda je pred 200 leti postala britanski slogan nato mantra revnih ljudi. Krik »We are the champions« se je razlegel okoli sveta.
Dandanes so po vsem svetu ljudje, ki si pravijo ko-operatorji, ki se borijo proti revščini, neznanju in sebičnosti. Skupaj delujejo za ustvarjanje bogastva, ki je v lasti navadnih ljudi. Sanjajo o svetu, kjer bodo vsi ljudje, naj bodo črni, beli, rjavi, rumeni ali roza, delali skupaj v ustvarjanju skupne dobrobiti.
Te sanje obstajajo že dolgo časa. Pred 600 leti je duhovnik John Ball potoval po Angliji in pridigal, da so ljudje enakovredni, da bi bogastvo morali deliti. Tej ideji so nasprotovali gospoda in veleposestniki tistega časa. Svoje zemlje in bogastva niso želeli deliti z navadnimi ljudmi. Tako je John Ball končal v ječi v Maidstonu Takrat so se ljudje iz Kenta in Esssexa, ki jih je vodil Wat Tyler, dvignili in uprli nepravičnim davkom. Osvobodili so Johna Balla in šli na pohod do Londona. Ob prihodu na Smithfield sta jih pričakala kralj Richard II. in župan Londona in v spopadu, ki je sledil, je župan ubil Wata Tylerla, John Ball pa je bil ponovno vržen v ječo, in kasneje obešen v St. Albansu.
Ubili so Johna Balla, njegove sanje pa so živele naprej po njem.
Časi so se spremenili. Mesta so rasla. Manj ljudi je delalo na zemlji. Več jih je delalo v proizvodnji volne. Trgovci so volno prodajali v tujini.
Da bi dobili več volne, je bilo več zemlje uporabljene za gojenje ovac. Da bi pridobili površine, so bili podeželski ljudje pregnani z zemlje. Ponekod so bili samo »dva moža in pes«, ki so nadzorovali velike črede ovac. Tisoči revnih ljudi so bili na potu in iskali delo. Niso imeli zemlje. Če so šli v mesta, niso našli dela. Da bi se jih znebili, so jih mestni biriči (policija) pregnali z bičanjem. Če je človek nadaljeval s klatenjem, so mu lahko vžgali črko »v« (vagabond) v kožo z vročim železom. Če je ukradel ovco, da bi nahranil svojo družino, so ga obesili.
Kralj je bil vsemogočen. Ko je potreboval davke ali zakone, je sklical parlament. Toda samo gospoda, trgovci in bogati kmeti so lahko šli tja.
Leta 1518 je vrhovni sodnik (Lord Chancellor) Sir Thomas Moore, učenjak in odvetnik, dejal, da je vse to napačno.
Napisal je knjigo Utopija, ki je govorila o tem da bi vse premoženje (bogastvo) v državi moralo biti v skupni lasti. Ljudje bi morali delati in živeti skupaj, deliti vse in skrbeti drug za drugega. Utopija predstavlja idealno, mnogo boljšo državo. Ne obstaja kot resničen kraj. Kasneje se je sprl s kraljem Henrijem VIII. zaradi cerkvenih zadev ter bil obglavljen.
Thomasa Moora so ubili, vendar je njegov sen živel naprej. Industrija volne in druge industrije so še naprej rasle. Tisoči v mestih in vaseh so predli in tkali. Blago, ki so ga naredili, so trgovci odpremili prek morja.
Ko je bila trgovina slaba, so bili številni ljudje brez dela. Ročni delavci so šli na pot iskati delo. Bratje delavci so jim pomagali s hrano in denarjem, skrbeli so eden za drugega in si delili.
Po vojni so ti vojaki, navadni ljudje, tkalci, krojači in revni kmetje dejali:»Borili smo se v vaši vojni. Dajte nam možnost odločanja. Dajte nam glas v Parlamentu.«
Tako je mož po imenu Peter Chamberlen izdelal načrt. »Vzemite vso zemljo, ki je v lasti kralja in gospode,« je dejal, »in dovolite revnim ljudem da delajo na njej.«
Nekateri moški in ženske so želeli akcijo. Prevzeli so površine na hribu v Surreyu in posadili korenje in repo. Druge so povabili da se pridružijo ter si skupaj lastijo zemljo. Imenovali so se »Kopači«, vendar so jih na koncu aretirali in pregnali.
Vendar sanj ne morejo ubiti. Leta 1695 je John Bellers napisal knjižico v kateri je predlagal da bi ljudje morali začeti delavnice (Colledges of Industry) ter delati skupaj in se učiti ob delu. Želel je kooperativne delavnice.
(nadaljevanje sledi)
Napisala: Marjana Kos
