Ob poletnih mesecih imam malo več časa za branje knjig, 
brskanje po internetnih strani, prebiranje člankov. Tako sem med drugim vzela v branje tudi zbornik referatov, ki je nastal junija 2007 na posvetu na Gradu Podsreda na temo Sv. Ema. Zadnje čase je veliko govora o njej, njenem delovanju, ustvarjanju – predvsem pa se pojavlja vprašanje, kje in kdaj se je rodila. Zanimivo, če nekdo postane slaven, prepoznan (normalno, v pozitivnem smislu), se govori o njem. Hitro najdemo sorodnike in povezave, ki jih vežejo na kakršenkoli način na Slovenijo, prej pa še pomislili nismo nanj ali smo ga preprosto ingnorirali.
Ob tem pa me je pritegnilo razmišljanje dr. Jože-ta (Josef-a) Till-a na temo: “Moderni človek na romanju”, in primerjava, kako so romanje doživljali naši predniki, kaj nam ta beseda pomeni danes, mene ni pustila ravnodušne. Preberi več …
Sem v precepu kje naj začnem, kako naj oblikujem stavke, da ne izgubim stik z osnovnim sporočilom. Že sam naslov pove, da bo celotna nit povedi potekala po robu znanega, pa vseeno velikokrat nam tujega sveta.
V času, v katerem živimo, se srečujejo mnoge poti. Nekatere od njih so versko pogojene, druge politično, vse ostale se prepletajo med znanim in manj znanim področjem nam daljne preteklosti. Nekatere resnice so globoko pokopane, druge spet sramežljivo pokukajo izza zakulisja, tretje te potegnejo v vrtinec dogodkov.
In prav o tem bi rada napisala svoje dojemanje in iskanje skozi danes vse bolj poudarjeno paganstvo ali poganstvo. Jaz se bom bolj držala besede slovansto. Gre v bistvu za isto stvar. Preberi več …
Ko si majhen, so ti vse stvari na poti velike, oziroma se ti zdijo velike. Ko se postaviš pred njih, z vrhom svojega nosu komaj dosežeš njihove platnice. Takrat si daš zaobljubo:»Ko zrastem, jih bom do konca p
rebral.«
Ta misterična knjiga, za mnoge, ostane veliko let sama, neprebrana. »Nabrani prah« na njenem ovitku govori, da so za njo minili »srečni časi«. Nihče se je ne spomni, ne obriše prahu. Ta mogočna knjiga življenja je naša resnica, v katero nočemo pogledati. Strah se je nabral v vsaki naši celici, grozi, da bo zmaličil naš pogled.
Preberi več …
V sanjskem svetu preživimo večino svojih dni, ne zavedajoč se, da so to samo sanje. Sanje nas imajo, so kot pajčevina, ki se razteza po nas, nas ne spusti, tudi takrat ne, ko rastemo. Rastejo z nami, nam krojijo življenje, dajo nam sanjski pajčolan čez oči, da lahko v nedogled sanjamo »resnični« svet.
Ta svet je pretkan z mnogimi pravljičnimi bitji, ki nas varujejo in so naši edini resnični družabniki. Kljub temu pa se v eni točki življenja na poti sanj zgodi bujenje – zgine pajčolan pretkanih sanj in svet nove iluzije v bolečini prebudi novo življenje. Preberi več …
Nekdaj in nekoč si govorila, uči se, da se ne mučiš skozi življenje.
Nekdaj in nekoč si kazala pot, kam naj grem, da udejanjim svoje sanje.
Nekdaj in nekoč nisem razumela tvojih besed.
Nekdaj in nekoč nisem vedela.
Danes vem, ko te ni!
Za vse nekdaj, hvala mati!
Napisala: Ayana
