“Živeti v svetu brez vrednot” in “Naj se boj začne” sta le majhen delček naše vsakdanje resničnosti, ki jo doživljamo. Živimo in se hkrati bojujemo za zdavnaj umrla razmerja, ki živijo samo v naši imaginaciji, za zdavnaj pokopane sanje in mrtve odnose, ki na daleč smrdijo.
Vse to živimo kot nekaj samoumevnega, nekaj, kar nam je podano kot dediščina naših prednikov. Ne upamo se ozreti okrog sebe, ker lahko uzremo drugačnost, ki nam je bolj pisana na kožo. Pravzaprav smo ta drugačnost zmeraj bili, le da nas je nekdo spravil na drugi tir, v drugo kinodvorano, da gledamo film, ki ni po našem okusu. Preberi več …
Če želimo upočasniti in nazadnje zaobrniti družbeno in okoljsko razpadanje, ki ju vidimo okoli sebe, moramo spremeniti pravila, da bi ukrotili vsesplošno razširjeno zlorabo moči korporacij, ki tako veliko prispeva k škodi, ki smo ji priča.
Krotenje korporacijske moči bo upočasnilo nastalo škodo. Ne bo pa zadostovalo za ozdravitev naših medsebojnih odnosov in odnosa z Zemljo ter za to, da svoj trpeč svet pripeljemo v socialno in okoljsko ravnotežje. Korporacije so le inštrumenti globlje socialne patologije, ki je razkrita v znani zgodbi o razcvetu, ki si jo naša družba pripoveduje.
Preberi več …
Na vsakem bojišču sta dve vojski, ena mora zmagati, da se boj konča. Včasih se na pogajanjih dogovorijo za premirje, nakar sledi še hujši boj.
Kam to pelje?
Na bojišču osebnosti nihče ne sprašuje, kam to pelje, celo pozabili so, zakaj se bojujejo in kdaj se je boj začel.
Matere se borijo proti hčeram, očetje proti sinovom.
Osebnost posameznika brezglavo drvi v prepad, po svojo zmago. Prav takrat, ko je streljaj od zmage, doživi lastno pogubo. Tako kot mnogi pred njim se tudi sam ni ničesar naučil.
Preberi več …
Po nekajdnevnem odhodu naše varovanke v domačo obskrbo, sem sebi postavila vprašanje, na katerega ne najdem odgovora:
“Kako zavarovati oboje, starše in otroke, pred svetom brez vrednot in pred njimi samimi?”
V tem primeru naj bi svet dobil popolnoma drug obraz, drugo obliko, druge vrednote. Ker smo popotniki tukaj in sedaj v tem svetu oblik, smo izgradili vrednostni sistem, ki ne upošteva moralnih pravil, še manj, sploh ne ve, kaj so ta pravila.
Pravzaprav se to življenje brez moralnih načel počasi in sigurno vsaja v vseh življenjskih panogah. Ker je naša slovenska družinska zgodovina pisana s trdo patriarhalno roko, se to pozna tudi danes v odnosu otroci-starši, starši- otroci.
Preberi več …
Ko sem premišljevala, kako in od kod naj začnem pisati, se mi je porodila jasna misel. Pisala bom o kaosu. O kaosu, ki se vleče kot nevidna nit povsod, ki je skrit v najmanjši celici vsakega bitja.
Pri opazovanju dogajanja v svetu dojameš, da se vali pri gospodarstvu, politiki, pri oboroževanju, pri humanitarnih organizacijah, bolj kot ne povsod. Nesmiselno je kakršno koli naštevanje. Pomembno je, da se zaveš, da je v tem kaosu globoko usidran red.
Pravzaprav je red sestavni del kaosa in njegove teorije. In prav red v kaosu poskrbi, da se sam vase sesuje. Kako je to sploh mogoče?
Preberi več …
