Avstralija
Pravijo, da te obisk Indije spremeni, in da nikoli več nisi takšen, kot si bil pred obiskom te države. No, tokrat nisem bila v Indiji, ampak v Avstraliji, spremenila pa sem se, v svoji notranjosti.
Pred odhodom na to dolgo pot pravzaprav nisem pričakovala ničesar, prepustila sem se toku dogodkov. Informacije o kontinentu, kamor sem se odpravljala, so bile preko filmov, interneta, nekaj malega sem izvedela od popotnikov, ki so tam že bili. Pa sem vse postavila na stran in odšla kot nepopisan list, pripravljen na nove zgodbe, nova doživljanja.
Že sama pot do tja, letela sem namreč preko Frankfurta v Peking, Šanghaj in nato v Syndey, me je presenetila. To, da letim s kitajsko letalsko družbo, je naletelo na rahlo začudenje in nekaj posmehov, češ z njimi pa že ne. A je bilo super. Kitajci so bili prijazni, uslužni, vse je bilo izredno čisto. Letališče v Pekingu me je presenetilo s svojo čistostjo, urejenostjo. Glede na to, kaj poslušamo in beremo v naših medijih, si človek predstavlja Kitajsko kot deželo revščine, kaosa, malodušja … a ni tako, pozdravijo te prijazni ljudje, vse je čisto, urejeno; vse poteka v umirjenem ritmu in brez zastojev kljub množici ljudi, ki te obkroža. Po izredni čistoči na Kitajskem me je prihod na letališče v Sydney kar malo razočaral.
Popotovanje se je pričelo. Pred mano so se odprle neizmirne širjave, občutila sem svobodo.
Kmalu sem ugotovila, da je avtomobil najcenejše prevozno sredstvo, hkrati 
pa tudi najbolj praktično. Ker sem lanskoletni dopust preživela na britanskem otoku in veselo vozila po levi strani, mi vožnja po levi ni predstavljala nobenih ovir. Najeti avtomobili imajo največkrat avtomatiko – baje ravno zaradi nas, turistov, evropejcev – tako da tudi z menjalnikom in prestavami ni bilo težav. Najbolj me je razveselilo dejstvo, da so njihove oznake na cestah, prometni znaki ipd. izredno enostavni, razumljivi. Pri nas imaš prometnih znakov na kratki razdalji toliko, da nazadnje ne veš, kaj je sploh prav in kaj ne. V Avstraliji piše – velja, dokler ti ne povemo drugače. Na tisto drugače je potrebno kar nekaj časa čakati oz. se kar nekaj časa voziti. Zanimiva je primerjava razdalj. V Avstraliji 10 km ali 50 km ne pomeni ravno veliko, šteje se od 100 km dalje. Prebivalcem je povsem normalno, da se vozijo vsak dan v službo več kot 100 km, da pot traja več kot uro in pol. Zato gredo pravi čas od doma, saj se zavedajo razdalj, predvsem pa upoštevajo prometne predpise. Na avtocesti je omejitev 110 km in resnično, vsi vozijo 110 in ne več. Upoštevajo prometne znake! Za nas skoraj nemogoče, vendarle je mogoče. Prav zaradi tega, ker se držijo dogovorjenih pravil, promet poteka tekoče, ni vijuganja med avtomobili, ni izsiljevanja, ni napetosti. Resnično, vožnja po celi Avstraliji je bila prav sproščujoča, prijetna, kljub temu da so bile dnevno prevožene razdalje tudi do 800 km. Fascinantna je vožnja po puščavi – sama ravnina, kamor ti seže pogled. Čez dan srečaš kakšno vozilo, drugače si večji del dneva sam na cesti. Sliši se udobno, a ni. Vožnja samo naravnost s predpisano hitrostjo zna biti zelo utrudljiva, monotonost ti počasi a sigurno zleze v kosti, zato moraš biti zelo pozoren, da ne zaviješ na drugo stran ceste, preveč pohodiš plin ali celo zaspiš za volanom. Na trenutke sem prav pogrešala naše ovinkaste ceste. Prav nič pa nisem pogrešala našega načina adrenalinske vožnje, ki je postal že pravi nacionalni šport.
Pokrajina v puščavi je nekaj posebnega, neizrekljivega. Fascinirali so me predvsem oblaki, nebo. Takšnega neba pri nas ni. Uluru in predeli okoli njega so tako ali tako poglavje zase.
Avstralci imajo prav poseben odnos do narave. Zavedajo se njene vrednosti, spoštujejo jo in živijo v sožitju z njo. Pri nas, ko gradimo hiše, najprej podremo vse drevje, očistimo, splaniramo, požgemo, nato pričnemo z izkopi, gradnjo. Ko je hiša postavljena, sadimo nazaj razno drevje, grmičevje in upamo, da bo le-to hitro zraslo in nam dalo senco. Seveda pri tem sadimo eksotično drevje, grmičevje, ker samo tuje je dobro, naše ne velja. Avstralci znajo izkoristiti lepoto narave, drevje pustijo rasti naprej in med drevjem postavijo hiše. Tako jim ostane senca, lepo urejena okolica, narava, čistejši zrak. Ne glede na to, ali se nahajaš v mestu ali na podeželju, ima Avstralija ogromno zelenja, drevja, grmovnic in to njihovih, avtohtonih. Tudi glede urejanja okoli hiš so preprosti, v skladu z naravo in v sožitju z živalicami. Zavedajo se, da so tako rastline kot živali nujno potrebne za naravno ravnovesje, zato živali ne preganjajo. Zvečer hiše niso osvetljene kot novoletne jelke, imajo le diskretno svetlobo, da ne motijo nočnega ritma živali. Tudi v mestu kot je Brisbane, ki ima več kot 1.800.000 prebivalcev, poslušaš ves čas ptičje petje, vidiš vodnega zmaja, kako vijuga po poti, ibisi se sprehajajo med mizami, tudi oposuma sem srečala. In vse to je ljudem povsem normalno. Ne preganjajo teh živalic, dovolijo jim, da se sprehodijo, potem za njimi počistijo, če je potrebno. Pri nas že vsaka muha, ki pride v stanovanje, moti dnevni ritem, nam ‘gre na živce’.
Ves čas bivanja, potepanja po Avstraliji – od Syney-a, Canberre, Ayers Rock-a, Uluru-ja, King’s Kanjon-a, Cairns-a, Brisban-a… – sem imela izreden občutek domačnosti, pripadnosti. 
Srečala sem veliko domačinov, popotnikov, ljudi ki so tukaj našli svoj novi dom… se z njimi pogovarjala ali pa samo nasmejala, pokimala z glavo in nadaljevala pot. Obrazi teh ljudi so bili nasmejani, zadovoljni. Nisem srečala mrkih, večno nezadovoljnih, naveličanih in na cel svet jeznih ljudi kot jih srečujem vsak dan tukaj, v Sloveniji, v Evropi. In kar me je še posebej presenetilo in razveselilo – ljudje so trezni. Slovenija je prepojena z alkoholom - vsako prireditev, sestanek, druženje je potrebno ‘potrditi’ z žlahtno kapljico. Če tega ni, se ne znano veseliti, družiti in kdor ne pije alkohola ni primeren za družbo, ga ta izloči s svojim posmehovanjem. V Avstraliji velja prohibicija, alkohol ne moreš kupiti kar v vsaki samopotrežni trgovini, prav so določena mesta, kjer je pitje dovoljeno in kje ne. Bravo! In prebivalci to upoštevajo. Seveda so kazni za neupoštevanje velike. Na splošno pa sem dobila vtis, da jim je jasno, da so zakoni zato, da se upoštevajo, medtem ko pri nas velja prepričanje, da so zakoni zato, da se najprej poiščejo luknje v njih in potem se zakon veselo krši. Odraslost ljudi za življenje v skupnosti je povsem drugačna kot pri nas. Jasno mi je postalo, da smo mi z našo demokracijo otroški vrtec. Pa demokracija ni prav nič kriva, krivi smo ljudje s svojim neodgovornim obnašanjem, neupoštevanjem moralnih vrednot. Nihče noče prevzeti odgovornosti, vedno kažemo s prstom na druge. Hja, vse se začne v nas in izhaja iz nas in Avstralci so to že dojeli. Kljub temu, da jim Aborigini prvotno niso bili ravno pri srcu, srečaš sledove njihove kulture, življenja na vsakem koraku. In kdo je dal belcu, prišleku na novo zemljo pravico, da spreminja, uniči staro? Nihče! Prav to so počeli, uničili so veliko, vendar so se začeli tega tudi zavedati. Jasno jim je, da imajo prvotna plemena ogromno znanja, da deželo poznajo in da le z medsebojnim sodelovanjem, zaupanjem lahko gradijo naprej. Tudi Aboriginom postaja jasno, da se morajo spremeniti, sprejeti novosti, jih vkomponirati v svoje življenje. In to tudi že počnejo. Ni pomembno, kakšne barve si, pomembno je kaj čutiš, misliš, koliko si pripravljen narediti za svojega bližnjega. In le z roko v roki, z znanjem in izkušnjami posameznikov, se lahko gradi nov svet, novo življenje.
Res, takšne kot so širjave in razdalje, takšna širina je tudi v ljudeh. Tako sem dobila odgovor za slovenčke in slovenceljne – majhnost naše dežele je hkrati tudi omejenost v naših glavah.
Napisala: Nevenka
