Tečaji in delavnice gline

Vsak dan se srečujemo z njim, polni nam naše glave, povzroča glavobole in še kaj. Kljub temu, da je naš stalni spremljevalec, imamo bolj ali manj zelo mačehovski odnos do njega. Pravzaprav se sploh ne zavedamo, kaj je – je tukaj v večjih ali manjših količinah, nekaj samoumevnega.Brez njega ne znamo, z njim pa velikokrat tudi ne.

Govorim o denarju, koščku papirja, ki je samo navaden kos papirju, dokler mu mi ne damo vrednosti. Ni pomembno, kaj na tem papirju piše, ali je za 10, 20, 50 EUR, ampak kaj za nas ta vrednost predstavlja in kakšen odnos imamo do njega. Za nekoga predstavlja 10 EUR pravo bogastvo, drugemu nič. Za nekoga pomeni imeti 10 EUR nekaj najlepšega na svetu, drugemu ne. Dolgovati nekomu 10 EUR nekaj nezaslišanega, drugemu zopet ne…..

Poslušamo o krizi, da je neplačilna sposobnost v porastu, da denarja ni. Pa ni res. Denarja je dovolj, več kot dovolj, samo prerazporediti ga je potrebno. Ustvarjen je bil za namenom, da kroži, je samo posrednik pri menjavi. Danes pa temu ni tako. Namesto tega nastajajo novi in novi dolgovi na eni strani, in umetne zaloge denarja na drugi strani.

Neplačevanje je postal že pravi nacionalni šport. Pred mnogimi leti, v moji prvi službi, še v času socializma, je pomenilo biti neplačnik prava sramota za podjetje. Za zavarovanje plačil so se izstavljale menice in dejansko ni bil problem menice vnovčiti na dan dospetja. Danes se menice izstavljajo in podpisujejo s figo v žepu. Prav tako se spomnim, da je sodelavka,  ker je zamudila plačilo računa na dur (datum, ko račun zapade v plačilo), zato tudi kazensko in odškodninsko odgovarjala. Danes se temu samo nasmehnejo, zamahnejo z roko češ, kdo se pa še tega drži.

V današnjem poslovanju je tako, da tisti, ki sklene posel, že naprej ve, komu bo plačal in komu ne, ne glede na to, da so vsi akterji potrebni, da se zadeva izpelje. In, ker ne plača on, naslednji ne plača svojim dolžnikom naprej, češ meni niso plačali, pa jaz tudi tebi ne bom, ne glede na to, da sem ti dolžan za nekaj popolnoma drugega. In tako se krog neplačnikov samo širi, na koncu smo vsi nekomu nekaj dolžni.

Veliko govorimo o moralnih vrednotah, prevzemu odgovornosti idr. – torej, če se dogovorimo za posel, plačilne pogoje in roke, jih moramo tudi upoštevati. In, če bi jih upoštevali vsi oz. bi neplačnike ‘bojkotirali v poslovanju’, bi lahko bilo precej drugače. Pa tega ne bomo naredili zaradi strahu, da posel izgubimo, da ne bo denarja … veliki pa se ob takšni miselnosti samo smejijo, saj gre vse skupaj le njim v prid ali bolje rečeno na njihove račune.

Dokler ne bomo spremenili v svojih glavah odnosa do denarja in se vprašali :«Kaj denar pravzapav je? Kaj mi pomeni?« ampak živeli v večnem strahu ‘imam – nimam’ bo vse samo še slabše. In dokler se ne bomo ozrli naokoli in se povprašali: »Kaj sem povzročil s tem, ko nisem pravočasno poravnal svoje obveznosti?«, ampak gledali samo sebe in lastne koristi, denarja  resnično ne bo dovolj za vse.

/se nadaljuje/

Napisala: Nevenka