Kamnita znamenja in krajina Kozjanskega parka
Leta 2008 sva s kolegico zgodovinarko Lucijo Zorenč predstavili kamnita znamenja, ki se nahajajo na območju Kozjanskega parka. Zabeležke s številnih terenskih ogledov, prebiranje literature, zapiske s pogovorov z lastniki kamnitih znamenj sva predstavili na razstavnih panojih in v katalogu, ki je spremljal razstavo.
Ko me je kolegica Lucija povabila k sodelovanju pri pripravi razstave o kamnitih znamenjih v Kozjanskem parku sem se najprej spraševala kaj lahko kot krajinarka prispevam ob tej razstavi, ob tej predstavitvi dela kulturne dediščine zavarovanega območja. Znamenja so bila v našem prostoru postavljena v času, ko je bilo potovanje po teh krajih bistveno drugačno od današnjega hitenja in zato so ob poteh drugače opredeljevala krajinska prizorišča.
Kolegica Lucija je opredelila zvrsti in tipologijo kamnitih znamenj, mene krajinarko, so znamenja zanimala kot krajinotvorni element zavarovanega območja in temu namenu so tudi prilagojena moja razmišljanja.
Odgovor na vprašanje zakaj kot krajinarka opazujem in razmišljam o kamnitih znamenjih najdemo že v zapisanih besedah naših prednikov, velikih poznavalcev kulturne dediščine.
Marijan Zadnikar tako na primer pravi: »Mene so zamikala (znamenja, op.avt.) zato, ker so lepotno dopolnilo moje domovine in del njenega umetnostnega obraza.«
Verjetno najstarejši domači zapis o naših znamenjih je sestavek z naslovom »Nektere besede Romarja zastran znamenj ob potih«, ki ga je v Slovenskem romarju – Koledarju v poduk in kratek čas« za leto 1858 objavil njegov urednik Jernej Lenček. V tem sestavku je večletni žirovski kaplan opozoril na to, da »znamnja božja, naj bodo že kapele ali kapelice, križi ali druge pobožne podobe ob potih, vsaktero deželo zelo lepšajo«.
Na spomeniško vrednost znamenj je prvi opozoril France Stele, ki je v njih zaslutil značilno sestavino slovenske krajine.
Priznani slovenski umetnostni zgodovinar in etnolog dr. Ivan Sedej pravi takole: »Tako kot v vseh okoljih je plastika tudi tu vedno sestavni del neke višje enote – arhitekture, kar nam daje dobro iztočnico za opredelitev pojava tako imenovanih znamenj – arhitekture, ki v nasprotju z drugimi oblikami stavbarstva nima neposredne, recimo kar ekonomske funkcije. Znamenje, ki je po izvoru izrazit arhitekturni »dodatek« ob ambicioznih cerkvah v 15. stoletju, ali pa ima v meščanskem okolju podobno funkcijo kot javen spomenik, se je v ljudskem okolju razvilo v izrazit prostorski poudarek, v sestavino kulturne krajine in oblikovanega okolja z nekaj opredeljenimi pomeni: znamenje namreč funkcionira kot kažipot, kot akcent pomembnejšega vaškega prostora, kot simbol bogatejše domačije, kot oznaka meje med dvema farama ali občinama, kot oznaka prostora, kjer se je odvijal kak pomembnejši ali skrivnosten dogodek ali znak, da je v bližini pomembnejša vas, domačija ali romarska cerkev. Že množica funkcij, ki jih je znamenje prevzelo, priča o njegovi vraslosti v ljudsko kulturo. ….znamenje kot akcent v kulturni krajini ali v naselbinskem prostoru je tudi pomembno pričevanje o likovni kulturi, saj se največkrat v vaseh ali pa na njihovem obrobju, srečujemo z izjemno zanimivimi objekti, ki v bistvu »spreminjajo« urbanistični značaj naselja.«
Z znamenji sem se srečevala in spoznavala na številnih terenskih ogledih in za namen razstave pripravila nekaj analiz prostora, ki nam nudijo odgovore o umestitvi znamenj v širše krajinsko območje ter o kvaliteti ambienta oziroma krajinskega prizorišča posameznega znamenja. Analize prostora so prikazane na kartah, risbe so del razstave in kataloga, ki spremlja razstavo.
Na podlagi analiz ugotavljamo, da se od skupno 20 znamenj štiri nahajajo na ravninskem svetu, na gričevju najdemo trinajst znamenj ter tri v hribovitem svetu zavarovanega območja. Namenska raba prostora prav tako dodaja svoje specifične značilnosti k značaju prostora, kjer se znamenje nahaja. Tako najdemo dve znamenji v gozdu ter eno na gozdnem robu. Tri znamenja stojijo na travniku, v in ob vinogradih prav tako tri. V naselju, oziroma v okviru domačije, pa se nahaja kar enajst znamenj. Zanimiva je tudi ugotovitev, ob katerih cestah, oziroma poteh, se nahajajo znamenja. Ob regionalni cesti se nahajata dve znamenji, ob lokalnih cestah jih najdemo petnajst, tri znamenja pa so ob pešpoteh. Podatek je zanimiv zato, ker danes z avtomobili drvimo iz enega kraja v drug kraj in pogosto teh drobnih prostorskih detajlov sploh več ne opazimo.
Da so znamenja lepotni poudarek naše kulturne krajine, smo spoznali ob prebiranju literature, mene pa je poleg tega zanimalo še, kakšna je kakovost samega krajinskega prizorišča in katere rastlinske vrste ga sooblikujejo. V ta namen sem pripravila popis rastlinskih vrst, ki jih najdemo ob in v okolici znamenja ter izrisala skico, ki nam prikazuje prostorsko razporeditev rastlin v odnosu do posameznega znamenja. Naj naštejem nekaj rastlinskih vrst, ki sem jih našla ob terenskih ogledih: črni bezeg (g.Sambucus), leska (g.Corylus), lipa (g.Tilia), češnja (g.Prunus), vrtnica (g.Rosa), smreka (g.Picea), potonika (g.Paeonia), javor negundovec (g.Acer), rdeči ribez (g.Ribes), maslenica (g.Hemerocallis), octovec (g.Rhus), trta (g.Vitis), klek (g.Thuja), jablana (g.Malus), kalina (g.Liguster), pušpan (g.Buxus), španski bezeg (g.Syringa), črni trn (g.Prunus) in bukev (g.Fagus). Rastlinske vrste so seveda tekom desetletij in stoletij močno podvržene spreminjanju, zato naj ta zapis služi zgolj kot zapis stanja v času izdelave razstave.
Ob terenskih obiskih znamenj sem opazila tudi, da je vizualno izpostavljenih kar petnajst znamenj, medtem ko je pet znamenj opaznih šele, ko se jim močno približamo. Ob iskanju zanimivega pogleda za fotografiranje sem opazila, da je ponekod okolica vizualno in motivsko precej moteča, na kar opozarjam, ko zapisujem potrebne ukrepe za izboljšanje krajinskega prizorišča.
Še na en moment nas opozarja Marijan Zadnikar v svoji knjigi, ko pravi, da so znamenja lepotno dopolnilo domovine, zato jih ni mogoče pospravljati v muzeje brez škode za njihovo zgodovinsko in krajinsko pričevalnost. »Znamenja žive svoje drobno in polno življenje edinole v okolju, v katerem so nastala, pa naj bo to skladno urejen mestni ali vaški trg, samotno križpotje sredi travnikov in polj ali razgledna višina, s katere se je prvič pokazala cerkev, h kateri so bili namenjeni romarji in so pri njem zapeli Mariji v pozdrav. Zato so znamenja ne le posamični spomeniki, temveč skoraj vedno tudi sestavni del urbanistične celote, celotne pokrajinske podobe in neokrnjene kulturne krajine.«
Ti drobni prostorski poudarki bogatijo kulturno krajino teh krajev že več stoletij in prav ponižno občudujem skrb in pozornost njihovih lastnikov ter končno vseh ljudi teh krajev, da so se ohranili, kljub burnim družbenim dogajanjem ter tako prispevali bistven člen k identiteti kulturne krajine današnjega Kozjanskega parka.
Naj se pomudimo še pri eni Zadnikarjevi misli: »Vsa naša drobna znamenja res niso francoske katedrale, zato pa so naša in delček naše domovine, ki nam mora biti najdražja na svetu.«
Svojo zadnjo knjigo Marijan Zadnikar zaključuje s stavkom: »Gotovo se bodo nekoč prav ob vseh slovenskih znamenjih razcvetele rdeče gartrože.« S tem, ko svojo poglobljeno raziskavo teh drobnih poudarkov slovenske krajine povezuje s krajinskim elementom vrtnice (gartrože), me je vzpodbudil, da podam predlog, da ob vsakem znamenju, ki se nahaja v našem parku skupaj ob soglasju lastnikov posadimo vrtnice.
V nadaljevanju bom predstavila vsa obravnavana kamnita znamenja ter jih predstavila s pomočjo opisa svojih občutkov in opažanj, ki se mi porajajo, ko jih opazujem.
Napisala: Vesna Zakonjšek
