Prastaro ‘zdravilo’ – glina
Prastaro ‘zdravilo’ – glina, spremlja človeka že iz pradavnine. Moč žive zemlje je v tem, da lahko marsikatero bolezen, tudi zelo trdovratno, pozdravimo z glino. Glina je poleg sonca, zraka in vode, od katerih prejemamo temeljnje življenjske moči, nejmočnejše sredstvo za fizično regeneracijo.
Že Egipčani so jo uporabljali; nubijsko glino so uporabljali za zdavljenje. Grki so za zdravljenje zlomov uporabljali obveze, prepojene z glinastim blatom. Vse to je seveda že davna preteklost in lahko bi mislili, da so v antiki pač uporabljali glino za zdravljenje zato, ker niso poznali učinkovitejših sredstev. In vendar je glina v novejši dobi ponovno prišla v rabo pri naravnem zdravilstu. Največ so k temu preporodu prispevala velika imena nemške naravne medicine: Kneipp, Kuhn, Just, Felke in drugi, ki so uporabljali glino pri svojih naravnih zdravilskih postopkih, na katera je prisegal tudi Mahatma Gandhi.
Ruski vojaki so med prvo svetovno vojno dobili po nalogu vojaških oblasti po 200 g gline; v nekaterih francoskih polkih pa so glino mešali z gorčico. V teh enotah niso poznali dizenterije (nalezljiva črevesna bolezn s krči v trebuhu in drisko, griža), ki je pustošila po sosednjih polkih. V času konjeniških enot so glino uporabljali tudi veterinarji. Konje, ki so zboleli za gangreno na kopitih, so premestili v hlev, kjer so tla prekopali in zmočili, tako da so se živali prestopale v blatu. Konji so nagonsko iskali glinasto blato, ker so čutili njegovo zdravilno moč.
Pri ljudstvih, ki jim pravilo ‘primitivna’, ker še vedno živijo v tesnem sožitju z naravo, je uporaba gline vsakdanja stvar. Marsikje po svetu je celo v navadi uživanje prsti. Zemljo so gneti v kroglice ali kolačke, jo sušili in jo kuhali, kadar so jo hoteli uživali. Ghandi je to na moč priporočal. Na Antilih so nekoč poznali užitvno vrsto gline, ki jo sicer najdemo tudi drugod po svetu, kjer otroci ali noseče ženske radi segajo po njej in jo jedo. Mandassaia je vrsta čebel, ki živijo v Amazoniji in nabira glino ter jo skupaj z voskom oblikujejo v nekakšne okrogle ‘lončke’. Izdelajo jih dovolj, da lahko shranijo vanje ves pridelek nenavadno prijetno dišečega medu, ki ga naberejo včasih tudi po več litrov.
Tudi v Švici in Nemčiji so si zdravniki pomagali z glino in v Davosu, pomembnem švicarskem središču za zdravljenje tuberkuloze, so pogosto zdravili z glino. Pacientu so namreč namazali ves prsni koš z vročim glinastim blatom in ga pustili vso noč. Včasih je tako zdravljenje pripeljalo do ‘čudežnih’ ozdravitev. V nekaterih francoskih pokrajinah so glino, ki so jo imenovali ‘nožarsko blato’, uporabljali kot odvajalno sredstva in za zdravljenje opeklin od prve do tretje stopnje.
/ se nadaljuje/
Napisala: Nevenka – povzeto po knjigi Glina zdravi, Raymond Dextreit
