Piali Ashar Alo
“Šola Piali Ashar Alo je sad dolgoletnih sanj in trdega dela. Seme smo zasejali in je tudi že vzklilo; pomagajte nam, da zraste v prelepo cvetlico. Ne pozabite, da ti otroci brez nas in naše pomoči nimajo nikakršnih možnosti, da se otresejo revščine, v kateri so se rodili. Hvala.”
Mojca Gayen
Kako lahko pomagate?
Starejši otroci in vaške ženske izdelujejo rute in uhane, ki jih lahko kupite v naši Galeriji A.C.V. – Vindol v Podčetrtku. Tako poleg denarja dobrotnikov nekaj denarja zberejo otroci tudi sami.
Kratka predstavitev šole – povzeto iz njihove zloženke (2010)
“Skupaj prižgimo svetilko upanja otrokom v stiski!
Kdo smo?
Šola Piali Ashar Alo je situirana v vasi Piali, blizu mesta Kolkate v Indiji. Slovena Mojca in Indijec Anup sta jo ustanovila leta 2008 z namenom, da bi imelu tudi revni otroci možnost izobrazbe. Anup Gayen je bi sam sponzoriran otrok, zato si želi, da bi pomagal drugim otrokom, ki so se znašli v podobnih okoliščinah, predvsem pa te otroke zelo dobro razume. Sodeloval je že pri ustanavljanju šole za revne deklice in bil njen vodja štiri leta. Mojca Gayen si je sprva izkušnje pridobivala s prostovoljnim delom v Sloveniji, kasneje pa v Afriki ter Indiji, kjer se je zaljubila in si ustvarila družino.
Komu želimo pomagati?
Naši otroci prihajajo iz zelo revnega okolja. Njihovi domovi so narejeni iz blata, pločevine in bambusa, brez tekoče vode in pogosto tudi brez elektrike. Njihove mame so doma in skrbijo za otroke ali pa gospodinjijo pri družinah v mestu; očetje popravljajo čevlje, vozijo rikše ali opravljajo različna fizična dela. Nekateri otroci so brez enega ali obeh staršev in živijo pri svojih sorodnikih. Doma sta pogosto prisotna alkohol in nerazumevanje pomena izobrazve in rednega obiskovanja šole. Šola je namenjena predvsem deklicam, saj so v skupnosti največkrat ženske tiste, ki poskrbijo za opismenjevanje svojih otrok. “Pismene ženske ne vzgojijo nepismenih otrok” – če so ženske izobražene, se pozneje poročijo, imajo pozneje otroke in če dobijo priložnost (npr. t.i. mikrokredit) lahko ustvarijo supešen posel in tako pripomorejo k večji kakovosti življenja svojih družin in nenazadnje širše skupnosti.
Kaj delamo?
Otroci se v šoli učijo svoj materni jezik, bengališčino, angleščino, matematiko ter osnove naravoslovnih in družboslovnih znanosti. Poleg tega pri likovnem pouku rišejo in ustvarjajo iz različnih materialov, učijo pa se tudi patje, plesa in šivanja.
V šolo poleg uniforme, čevljev ter vseh šolskih potrebščin dobijo že zajtrk in kosilo, poskrbljeno pa je tudi za njihovo zdravstveno oskrbo. Trudimo se tudi, da za otroke zberemo čim več rabljenih oblačil, saj so doma največkrat oblečeni v stara in raztrgana oblačila.
Starejši otroci in vaške ženske izdelujejo darilne vrečke, rute in uhane, ki ji prodajamo v Sloveniji, ter vrečke iz časopisnega papirja za trgovino prehrambenih izdelkov v Kolkati, ki se trudi za čim manjšo porabo plastičnih vrečk.
Na naši šoli je organiziran tečaj šivanja za matere naših otrok in tudi za ostale vaške ženske. V ta namen smo kupili šivalne stroje in zaposlili učiteljico šivanja, saj želimo ženskem pomagati k večji samostojnosti.
Kdo so naši dobrotniki?
To so prijazni posamezniki, posamezna podjetja ter nekatere osnovne in srednje šole ter vrtci, večinoma iz Slovenije. Pomaga nam tudi nemška fundacija FAMI. Večina posameznikov nastopa v vlogi botrov revnih indijskih otrok, ostali prispevajo denarj, ki je nujen za delovanje šole. Poleg tega nekaj denarja zberemo tudi sami s prodajo naših izdelkov.
Kakšni so naši načrti?
V prihodnje si želimo, da bi naša šola lahko sprejela še več otrok in s tem postala osrednji center tukajšnje vaške skupnosti, ki bi poleg področja opismenjevanja otrok in odraslih zajemala tudi področje zdravstvene oskrbe/imunizacije, čiste vode/sanitarij, poklicnega usposabljanja/mikroreditov za deklice in ženske. Trenutni prostori, ki jih imamo v najemu, nam onemogočajo uresničiti vse te pozitivne spremembe. Zato smo se odločili, da zgradimo lastno šolo, pri čemer nas podpira vse več naših dobrotnikov.”
Mojca Gayen, Foto: Mojca in Anup Gayen, Tamara Bizjak
