Premišljujem o….

Premišljujem o lepoti življenja, o daritvi in podarjanju, o ljubezni in ljubljenju… O vsem tem, kar nam je podarjeno na pladnju življenja, kar nam je naravna dedna pravica, da varujemo in ščitimo…O marsičem, kar smo zamudili v preteklih življenjih in sedaj popravljamo…

O sestrah in bratih, bolečini v mojih prsih ob nemoči da jih zbudim….Premišljujem o marsičemu;  kaj me vse še čaka predem zaprem krog…

 

 
 

Učenje, lekcije, lekcije, učenje….

Enkrat jih pošiljam, drugič sprejemam. Dokler so te lekcije vezane na pričakovanja posameznikov ali njihovih egocentričnih usmeritvah,  in se omejijo na verbalnem nivoju izražanja, jih nekako kot ping-pong žogico lahko vrneš nazaj. Ko dovoliš, da to verbalno postane seme in skali v plevel, takrat nastane problem.  Pa ne kot problem v tem smislu besede da ne moreš dihati, delovati  uresničevati zastavljeni nalog! Je problem, ki je sam sebi namen, povsod prisoten in razdirajoč v svoji teži in obremenitvah lastnega prepoznavanja.

 

Opazujem, kako nas ovijajo misli, kot pajkova mreža in nas posiljujejo, da so vedno in povsod v ospredju. Mislimo prav vse to, kar misel hoče biti. Prav sedaj hoče biti PROBLEM, hoče ples duše, celega bitja, hoče večnost. Zahteva marsikatero življenje kot hrano, da obstane v tem vrtincu minevajočega časa.

Problem vsakega posameznika se zrcali kot strah med izginotjem sebe in izgubo svojih vsiljenih potreb v tem času in prostoru.

Nekoliko se mi odstre koprena, da se zazrem v te strahove ljudi. In ponovno sem v premišljevanju o aromski strukturi straha, problema, o hrepenenju, skritem onkraj teh nevidnih mej,  ki obkrožajo in delajo praznino polno. Prav vse to se je nakopičilo in pulzira, kot kača velikanka v zavesti posameznika,  v zavesti skupine, v delovanju mnogih organizacij.

Strah v ljubezenskem odnosu s perečim problemom, rodi gensko prizadetega otroka, ki je oboje v eni podobi; kasneje od staršev išče prav tisto s kom in s čim je bil  zadojen, s strahom in problemom. Strah pred izginotjem išče  in zahteva brez potrebe po dejanju ali daritvi.

 

Tu osvoboditve ni, ne skozi podarjanje in sodelovanje katera sta  pod kontrolo EGA in njegovih iger. Strah in Problem, kot brat in sestra, kot ljubimca Ega so čudovita glasba njegovega izražanja.

 

Bitje zavesti, človek, se z zavedanjem tega kar počne Ego, odpravi na pot osvoboditve. Začenja svojo pot odraščanja ter spoznavanja samega sebe, pot skozi medsebojno sodelovanje  v izmenjavi mnenj, idej ter opore pri skupnih projektih na začrtani poti razvoja. V sami razvojni poti je veliko smernic. To ne pomeni da brezkompromisno slediš ideji, da ne opazuješ in ne upoštevaš življenja in ljudi ob poti in okrog sebe.

Premišljujem, kolikokrat sem se skozi mnoga življenja zgubljala, iskala, Koliko strahov in problemov je hranilo moj zavirajoči EGO! Potem se zazrem v globinah večnosti in se mi odpre  jasnost vseh iskanj.

 

Odgovornost!

 

Odgovornost nas ljudi je prav v tem da hodimo z odprtimi očmi, da slišimo, vidimo, čutimo ter zaznavamo.  Če izgubimo te lastnosti, postajamo sigurna hrana lastnega EGA. Probleme iščemo povsod okrog sebe, kažemo s prstom na druge,  ne prepoznamo slike, ki nam projicira um.

Pa kljub temu se človeštvo kot celota premika. Bujenje vsakega posameznika je popolna neznanka, je parajoča bolečina v prepoznavanju in premagovanju  njegovega lastnega EGA.

 

Prav vso to premišljevanje ter sledenje lastni poti in podanih vizij, so me postavile v tem trenutku, na tem mestu, da vse to zlijem na papir. Delček po delček  se del mene  nekoliko nesigurno prebija skozi čeri naplavin lastnih neumnosti. Opazovanje sebe v početju mnogoterih reči in prebujanju ter spoznavanju svoje kreacije te pripelje do točke, ko se zaveš, da si povsod bil, si in boš prisoten. Spoznaš, da si v tem delu svojega skreiranega sveta enkraten, tudi v početju marsikaterih kontradiktornosti, si ponovno in za večno enkraten.

 

Ko si vgnezden v tem stanju zavesti, kot ptičji mladič preden vzleti, se te dotakne večnost s spoznanjem, da so tvoje peruti pripravljenje za polet.

Premišljevanje med letenjem me opomni, da je potopitev v življenje nekaj najbolj izzivalnega, kar lahko večnost preizkusi na tem svojem popotovanju.

S tem spoznanjem, ki prežema vsak delček telesa, vsako celico ter najbolj udaljeni delček zavedanja, se poženem  delovanju in vstvarjanju na proti! V tem stanju aktivnega potapljanja v večnost sem ljubica, ljubimec, ljubezen! Ni več premišljevanja, čutenja, občutkov, ničesar ni, je samo eno… JAZ SEM!

 

Napisala: Ayana

V soboto gremo v Maribor

Kozjansko jabolko 2015

Se vidimo?

Naša stojnica: štev. 19

Vabljeni!