Kot sem v prejšnjih člankih pisala o nastajajočem življenju, prenosu informacij in izgubi spomina lastne nam prepoznavnosti, se bom sedaj dotaknila ljubezni MATERE. 

Velika Boginja, Mati, Tara, Ištar, Izida – mogočna energija ženske ustvarjalnosti, vedno prisotne v zavesti, čakajoče da jo osvobodimo. Mogočne boginje in pol boginje, znana in neznana imena,  ki so nas spremljala v tem evolutivnem procesu, nas ščitila in varovala, učila in usmerjala; so vse bolj navzoče in prežemajoče kot energija Velike Boginje. 

EDENA nadaljuje svoj mogočni pohod. Ponovno so zadonele trobente kot oznanilo prihajajočega služenja njej, iz katere vse izhaja in h kateri se vse vrača. Bojevniki luči, varuhi znanja in miru, se ponovno odzivamo in strjeni v legijo božanskih služabnikov, ponovno gradimo most k svetu »eden-a« v zavest enosti. Budimo se iz tisočletnega spanca in po kratkotrajnem… postanku… se aktivira vsemogočni informacijski sistem, ki nam prenaša informacije, potrebne za naše nadaljnje korake. V naši zavesti je velik razkorak med časom in prostorom ter med večnostjo.

Ta preskok iz časa v brezčasnost nam pomaga premostiti ONA, ki nam je pred eoni let podala smernice pri prihodu v to dimenzijo. Naš DNK ima sposobnost kodnega sistema. Aktivira se prav takrat, ko so izpolnjeni vsi optimalni pogoji. 

Ko sem prvič, pred mnogimi leti, v tem času in prostoru dobila prve informacije, sem vseskozi poskušala dobiti odgovore, za kaj se gre in kaj naj bi vse  skupaj pomenilo.

Zelo obsežno videnje in spoznanja so ohromile moje osebnostno življenje in v eni točki sem se odločila biti eno z vsem, izstopiti iz sveta v  katerem se je živelo linearno življenje. 

Služenje je pot, je način življenja ter udejanjanja vsega, kar je potrebno, da se uresniči božanski namen. Ko smo resnično pripravljeni, se nam odprejo vrata EDEN-a, stopimo v vseobsegajočo zavest ki je vse in obenem nič. To je prostor prehoda in stičišče dveh energij, energije EDENE in energije kreacije. 

Kaj to pomeni?

Z besedami neizrekljivo, stanje popolnega zlitja v zavest Matere kje izgineva čas in prostor. Prehod, katerega dosežeš po mnogih življenjih preživetih v odpovedovanju, askezi, meditaciji, in ga obenem v enem samem življenju podoživiš, ko se odpraviš na pot služenja. Vsaka MATERINA misel je moja, njena hotenja so moje želje. To ne pomeni, da sem brez svobodne volje, je samo zdrs moje volje v eno celost. V tem prehodu, med dvema svetovoma, poteka intenzivno življenje. 

Izmenjava informacij je nenehna. Nikoli ni bilo tako intenzivnega pretoka informacij kot je sedaj. Ta čas kvantnega skoka je vseobsegajoč, zajema vse celice našega sistema in nas kot mogočna nit  povezuje s kreacijo. Veličina nje se odraža skozi vse nivoje bivanja, ko nas na enostaven in ljubeč način osvobaja vezi s tem svetom. Ni nikoli mišljeno, da bi človeštvo prehodilo to pot na ta način kot jo je. Smo, pod pretvezo svobodne volje, naredili veliko vzponov in padcev na tej poti učenja. Karma človeštva  je sedaj v ospredju in  vsakdo jo doživlja  na  sebi svojstven način.

Če se sprašujemo o resničnem obstoju in vlogi bogov in boginj v tem času, ter pričakujemo da bodo oni odigrali odločilno vlogo v tem našem kaosu, se vprašajmo: “Kako smo prišli do te točke?”

V mesto so se stekale mase ljudi s podeželja in preplavljeno je bilo z barakarskimi predmestji (’favelas’), zgrajenimi pretežno iz kartona in valovite kovine. Največji problem pa so bile smeti. Smetarski avtomobili sploh niso mogli peljati po ulicah, saj le-te niso bile dovolj široke zanje. Smeti so se kopičile, zaredili so se glodavci in izbruhnile so razne vrste bolezni.

Leta 1971 je bil za župana izvoljen Jaime Lerner. Mesto ni imelo denarja, da bi se problema odpadkov lotil na običajen način, z buldožerji in grajenjem cest. Vendar so našli rešitev, ki je bila izvedljiva: na ulice na obrobju favel so postavili velike kovinske smetnjake. Kdorkoli je prinesel vrečko smeti, je dobil žeton za avtobus. Dodaten program je omogočil, da so šolarji v zameno za smeti dobili zvezke. Kmalu so otroci soseske očistili do čistega. Starši so žetone uporabili za pot v center mesta, kjer so delovna mesta.

Slika:

Cambio Verde, zelena menjava v Curitibi: v zameno za odpadke namenjene recikliranju dobijo prebivalci svežo hrano.

(vir: http://www.marionkaplan.com/idx_brazil.htm)

Danes v tem procesu sodeluje 70% gospodinjstev v Curitibi. 62 revnejših sosesk je zamenjalo 11 tisoč ton smeti za skoraj milijon žetonov in 1.200 ton hrane. V treh letih je več kot 100 šol zamenjalo 200 ton smeti za 1,9 milijona zvezkov. Samo recikliranje papirja prihrani količino papirja, za katero bi bilo treba posekati 1.200 dreves na dan. Prihodek od recikliranja odpadkov pa se uporablja za socialne programe.

Lahko bi rekli, da je Jaime Lerner ustvaril nov denar oziroma komplementarni denarni sistem. Program, ki so ga poimenovali ‘Smeti, ki niso smeti’, bi prav tako lahko imenovali ‘Smeti, ki so vaš denar’. Seveda se projekta niso lotili z namenom ustvariti komplementarno valuto, preprosto so pri obravnavi problema uporabili celosten pristop. Na podoben, inovativen način so se lotili tudi drugih področij in danes je Curitiba eno od najnaprednejših mest na svetu, po katerem se zgledujejo v številnih drugih velemestih.

Učinki Lernerjevega drugačnega pristopa k reševanju problemov pa se odražajo tudi v gospodarskih kazalnikih. Curitiba ima daleč najbolj razvite socialne programe v Braziliji, in ene od najbolj aktivnih kulturnih in izobraževalnih programov, vendar pa njihova davčna stopnja ni nič višja kot v ostali državi. Povprečen prebivalec Curitibe ima plačo v višini približno 3,3 krat minimalne plače v državi, vendar pa je njegov skupen prihodek vsaj že za 30% višji od tega (torej približno 5-kratnik minimalne plače). Teh dodatnih 30% izvira neposredno iz netradicionalnih denarnih oblik, kot je npr. hrana v zameno za smeti.

Celo na makroekonomski ravni so očitni znaki, da se dogaja nekaj nenavadnega. Med letoma 1975 in 1995 je domači proizvod v Curitibi narasel za približno 75% več kot v državi Parana, in 48% bolj kot v celotni Braziliji.

Curitiba je dober primer, kjer 25-letne izkušnje potrjujejo, da celosten pristop, kjer se uporablja tako tradicionalna nacionalna valuta kot tudi dobro zasnovana komplementarna valuta, koristi vsem – vključno s tistimi ljudmi, ki so osredotočeni izključno na tradicionalno gospodarstvo, ki je denominirano v nacionalnih valutah.

Viri:
Kennedy, M. & Lietaer, B.: Beyond the Euro – Towards Another Globalisation, working draft 2003
http://www.globalideasbank.org/site/bank/idea.php?ideaId=2236
http://www3.iclei.org/localstrategies/summary/curitiba2.html

Napisala: Marjana Kos

Pred dnevi sem po brskanju na internetu naletela na pisanje Mance Košir, ki me vedno znova navdihuje s svojim pisanjem in mi da vedeti, da še nekdo tako razmišlja kot jaz.

In tole pisanje bi želela deliti z vami:

Piše: Manca Košir

Kolikokrat smo že slišali – posebej ženske, moških se to kot da ne tiče v tolikšni meri – da ni problem v tem, kaj se je zgodilo in kaj se nam dogaja, četudi gre za hude reči, temveč je največji problem v našem pogledu na zadevo. V našem odnosu do tega, kar se dogaja, v osebni interpretaciji pomenov, ki jih pripisujemo ljudem, dogodkom in stvarem. Pol kozarca vode lahko doživljamo kot veselje, ker je kozarec na pol (še) poln, ali kot žalost, ker je (že) na pol prazen. Odvisno od našega zrenja.

Za 8. marec sem v kavarni Maximarketa  gostila Nežo Maurer, pesnico in pisateljico, dolgoletno prijateljico, predvsem pa mojo učiteljico življenja. Če me je kdo veliko naučil o tem, kaj je prava ženska, me je Nežika, kot jo kličem, morda največ. Nikoli nisem odšla od nje brez pomembnega spoznanja, da lahko izbiram svoj pogled na življenje.

Ko sem ji pred kratkim odgovarjala na vprašanje, kaj vse počnem in koliko dela imam, je pomolčala in modro rekla: »Ne pozabi, da lahko narediš samo toliko, kolikor zmoreš. Ne naprezaj se, pa čeprav gre za tvoje najbližje!« In je nastala novoletna kolumna NE ZMOREMO, ki je nemudoma postala mantra mnogih žensk. Vaja za drugačno zrenje nase in na svoje potrebe, na svoje želje in zmožnosti.

In že so tu prvi rezultati! Nimamo več prižganih računalnikov ves dan, kakšen dan sploh ne pogledamo več elektronske pošte! Ker je je preveč in nočemo biti nenehno zasute z njo. Izklapljamo telefone, da imamo mir in čas zase. Vse manj beremo časopise, na televiziji najraje pogledamo kak dober film ali pogovor Jane Debeljak, zavestno pa ignoriramo kopičenje črnih informacij, ki jih je v medijih toliko, da bi lahko sklepali: vsi kradejo, vsi lažejo, na svetu so  same barabe. Kar seveda ni res. A če se zgostijo slabe novice, iz ure v uro, iz dneva v dan kapljajo na naše možgane, lezejo nam pod kožo in silijo v nezavedno, da povzročajo tesnobo in strah, je treba ukrepati. Zapreti pipo, iz katere teče preveč gnoja, in odpreti okna dobremu zraku in svetlobi, ki obstajata enako resnično kot zlo in tema.

»Tako zelo mi je že šlo na živce nenehno pritiskanje slabega, pa preganjanje, dajmo, hitreje, več je treba delati, vsi kar naprej nekaj zahtevajo, tempo je strašen …,« pripoveduje prijateljica, ki se je odločila spremeniti. Koga ali kaj? Sebe. Kako? Z drugačnim zrenjem. In zdaj si vsak dan zvečer pred spanjem v dnevnik  zapiše devet dobrih stvari, ki so se ji zgodile ta dan, devet lepih zaznav ljudi in dogodkov. V začetku je težko našla kar devet svetlečih trenutkov, enega, dva bi še šlo, a se je odločila za število devet prav zato, da je začela pozorneje opazovati, drugače vrednotiti, videti lepo in dobro celo tam, kjer prej to ni bilo mogoče. Pravi, da je zdaj veliko bolj pozorna na svoje doživljanje in na okolico. Razveseli se in brž zapiše v dnevnik: »Cvetoče forzicije je pobelil mehak sneg… Kako nežno in lepo«. Ko prebere svoje pozitivne opise za nazaj, opaža, da se spreminja v optimistično osebo in da je življenje s takim zrenjem veliko manj naporno. Kar jo je včasih silno razjezilo in ji zato jemalo dragoceno energijo, se danes zmore pokazati v luči dobrega. Denimo: »Pri pritisku name ob tem delu sem se naučila opazovati samo sebe, kako reagiram, in zdaj se odzivam drugače. Dobro da se je to zgodilo, kajti veliko sem se naučila!«.

Spominjam se zakonskega para, ki se je zaustavil pri svoji gradnji, obstala sta, bila na trenutke  celo naveličana in obupana. Ampak hitro sta prišla spet skupaj in njuna bližina se je ponovno vzpostavila z odločenostjo in novo močjo. Kaj sta storila? Žal mi je, ker moram  zapisati, da je storila ona. Ženska. Njemu je bilo namreč čisto dobro v zakonu in nje sploh ni razumel, kaj ji manjka. Ona si je želela skupne in posamične rasti, večje osebne zrelosti in trdnejše medsebojne skupnosti, on je hotel mir in naj ostane tako, kot je, ker je bilo to zanj čisto OK. Ko je ona zaradi tega sitnarila, je on postal nesrečen, ker ni bil navajen sitne žene in ni maral razčiščevanj in pretresov, mir v zakonu je namreč zanj bistvena vrednota. Torej – ona je začela spreminjati svoje gledanje na moža, kot ji je svetovala psihoterapevtka, h kateri se je zatekla po pomoč. Namesto da bi čez dan zbirala, česa vsega mož ni storil, česa ni rekel, kaj da bi moral itd. v duhu njenih (upravičenih in neupravičenih) pričakovanj, ga je začela opazovati z drugačnimi očmi. Kaj je naredil in ji je bilo všeč? Opazila je, da je bil pri frizerju in da prijetno diši. Vesela je bila, ker je odnesel smeti, ne da bi ga opomnila. Ko jo je objel čez boke, ga ni odrinila, temveč je postala za trenutek in se nagnila proti njemu in potem jo je stisnil k sebi in … In je že pisala v zvezčič, kako super je bilo … Ker je bila disciplinirana in je vadila drugačno zrenje sleherni dan, ni minil dober mesec, ko se je ponovno zaljubila. V lastnega moža!

Tudi nase, predvsem nase velja pogledati z drugačnimi očmi. Ko sem predavala po Sloveniji in včasih na vajah komuniciranja spodbujala prisotne, da naštejejo pet svojih dobrih lastnostih, smo imeli zlasti na Gorenjskem težave. Na Primorskem in Štajerskem je šlo bolje, čeprav tudi tam redko kdo izstreli pet dobrih lastnosti brez premisleka in na izust. Slušateljice – kakopak so bile v večini ženske! – so mi rekle, da bi lažje naštele pet slabih lastnosti. Kot je rekla Nežika za dan žena: »Če ženska hoče trpet, bo vedno našla razloge za to«.

Naše zdravje je odvisno od ravnovesja v telesu, duši in medosebnih odnosih. Ker je sodobni čas napet, globalni kapitalizem krut, mediji pa prepričani, da je najboljša novica slaba novica, se moramo naučiti zaščititi svojo človeško krhkost. Ne tako, da bomo bežali pred bolečinami, da nas bo strah biti resničen in odprt, ampak z odločitvijo, da bomo negovali drugačno zrenje. Ne bodimo žrtve okoliščin, ampak junaki polnine bivanja, ki je predvsem odvisna od tega, kako gledamo nase in vase. Česa v sebi se veselimo, kaj negujemo, h čemu stremimo …  Lahko se odločimo, da bomo spremenili stare vzorce gledanja, imamo to možnost!

Za učenje drugačnega zrenja je pomembna motivacija. In navdih. Ustvarjalni, veseli in radoživi ljudje nam ga lahko nalijejo zvrhano kupico. Saj zato pa spodbujam branje, ki je neskončen vir navdiha. Moje ljubo čtivo so številne zgodbice Anthonyija de Mella; za spodbujanje drugačnega pogleda je tale kot nalašč: Pride nesrečnik k učitelju in vpraša: »Zakaj so tu srečni vsi razen mene?«
» Ker so se navadili, da povsod vidijo dobroto in lepoto,« je rekel učitelj.
 »Zakaj pa jaz ne vidim povsod dobrote in lepote?«

»Ker ne moreš videti zunaj sebe, česar ne najdeš v svoji notranjosti«

Za 8. marec sem v kavarni Maximarketa  gostila Nežo Maurer, pesnico in pisateljico, dolgoletno prijateljico, predvsem pa mojo učiteljico življenja. Če me je kdo veliko naučil o tem, kaj je prava ženska, me je Nežika, kot jo kličem, morda največ. Nikoli nisem odšla od nje brez pomembnega spoznanja, da lahko izbiram svoj pogled na življenje.

Ko sem ji pred kratkim odgovarjala na vprašanje, kaj vse počnem in koliko dela imam, je pomolčala in modro rekla: »Ne pozabi, da lahko narediš samo toliko, kolikor zmoreš. Ne naprezaj se, pa čeprav gre za tvoje najbližje!« In je nastala novoletna kolumna NE ZMOREMO, ki je nemudoma postala mantra mnogih žensk. Vaja za drugačno zrenje nase in na svoje potrebe, na svoje želje in zmožnosti.

In že so tu prvi rezultati! Nimamo več prižganih računalnikov ves dan, kakšen dan sploh ne pogledamo več elektronske pošte! Ker je je preveč in nočemo biti nenehno zasute z njo. Izklapljamo telefone, da imamo mir in čas zase. Vse manj beremo časopise, na televiziji najraje pogledamo kak dober film ali pogovor Jane Debeljak, zavestno pa ignoriramo kopičenje črnih informacij, ki jih je v medijih toliko, da bi lahko sklepali: vsi kradejo, vsi lažejo, na svetu so  same barabe. Kar seveda ni res. A če se zgostijo slabe novice, iz ure v uro, iz dneva v dan kapljajo na naše možgane, lezejo nam pod kožo in silijo v nezavedno, da povzročajo tesnobo in strah, je treba ukrepati. Zapreti pipo, iz katere teče preveč gnoja, in odpreti okna dobremu zraku in svetlobi, ki obstajata enako resnično kot zlo in tema.

»Tako zelo mi je že šlo na živce nenehno pritiskanje slabega, pa preganjanje, dajmo, hitreje, več je treba delati, vsi kar naprej nekaj zahtevajo, tempo je strašen …,« pripoveduje prijateljica, ki se je odločila spremeniti. Koga ali kaj? Sebe. Kako? Z drugačnim zrenjem. In zdaj si vsak dan zvečer pred spanjem v dnevnik  zapiše devet dobrih stvari, ki so se ji zgodile ta dan, devet lepih zaznav ljudi in dogodkov. V začetku je težko našla kar devet svetlečih trenutkov, enega, dva bi še šlo, a se je odločila za število devet prav zato, da je začela pozorneje opazovati, drugače vrednotiti, videti lepo in dobro celo tam, kjer prej to ni bilo mogoče. Pravi, da je zdaj veliko bolj pozorna na svoje doživljanje in na okolico. Razveseli se in brž zapiše v dnevnik: »Cvetoče forzicije je pobelil mehak sneg… Kako nežno in lepo«. Ko prebere svoje pozitivne opise za nazaj, opaža, da se spreminja v optimistično osebo in da je življenje s takim zrenjem veliko manj naporno. Kar jo je včasih silno razjezilo in ji zato jemalo dragoceno energijo, se danes zmore pokazati v luči dobrega. Denimo: »Pri pritisku name ob tem delu sem se naučila opazovati samo sebe, kako reagiram, in zdaj se odzivam drugače. Dobro da se je to zgodilo, kajti veliko sem se naučila!«.

Spominjam se zakonskega para, ki se je zaustavil pri svoji gradnji, obstala sta, bila na trenutke  celo naveličana in obupana. Ampak hitro sta prišla spet skupaj in njuna bližina se je ponovno vzpostavila z odločenostjo in novo močjo. Kaj sta storila? Žal mi je, ker moram  zapisati, da je storila ona. Ženska. Njemu je bilo namreč čisto dobro v zakonu in nje sploh ni razumel, kaj ji manjka. Ona si je želela skupne in posamične rasti, večje osebne zrelosti in trdnejše medsebojne skupnosti, on je hotel mir in naj ostane tako, kot je, ker je bilo to zanj čisto OK. Ko je ona zaradi tega sitnarila, je on postal nesrečen, ker ni bil navajen sitne žene in ni maral razčiščevanj in pretresov, mir v zakonu je namreč zanj bistvena vrednota. Torej – ona je začela spreminjati svoje gledanje na moža, kot ji je svetovala psihoterapevtka, h kateri se je zatekla po pomoč. Namesto da bi čez dan zbirala, česa vsega mož ni storil, česa ni rekel, kaj da bi moral itd. v duhu njenih (upravičenih in neupravičenih) pričakovanj, ga je začela opazovati z drugačnimi očmi. Kaj je naredil in ji je bilo všeč? Opazila je, da je bil pri frizerju in da prijetno diši. Vesela je bila, ker je odnesel smeti, ne da bi ga opomnila. Ko jo je objel čez boke, ga ni odrinila, temveč je postala za trenutek in se nagnila proti njemu in potem jo je stisnil k sebi in … In je že pisala v zvezčič, kako super je bilo … Ker je bila disciplinirana in je vadila drugačno zrenje sleherni dan, ni minil dober mesec, ko se je ponovno zaljubila. V lastnega moža!

Tudi nase, predvsem nase velja pogledati z drugačnimi očmi. Ko sem predavala po Sloveniji in včasih na vajah komuniciranja spodbujala prisotne, da naštejejo pet svojih dobrih lastnostih, smo imeli zlasti na Gorenjskem težave. Na Primorskem in Štajerskem je šlo bolje, čeprav tudi tam redko kdo izstreli pet dobrih lastnosti brez premisleka in na izust. Slušateljice – kakopak so bile v večini ženske! – so mi rekle, da bi lažje naštele pet slabih lastnosti. Kot je rekla Nežika za dan žena: »Če ženska hoče trpet, bo vedno našla razloge za to«.

Naše zdravje je odvisno od ravnovesja v telesu, duši in medosebnih odnosih. Ker je sodobni čas napet, globalni kapitalizem krut, mediji pa prepričani, da je najboljša novica slaba novica, se moramo naučiti zaščititi svojo človeško krhkost. Ne tako, da bomo bežali pred bolečinami, da nas bo strah biti resničen in odprt, ampak z odločitvijo, da bomo negovali drugačno zrenje. Ne bodimo žrtve okoliščin, ampak junaki polnine bivanja, ki je predvsem odvisna od tega, kako gledamo nase in vase. Česa v sebi se veselimo, kaj negujemo, h čemu stremimo …  Lahko se odločimo, da bomo spremenili stare vzorce gledanja, imamo to možnost!

Za učenje drugačnega zrenja je pomembna motivacija. In navdih. Ustvarjalni, veseli in radoživi ljudje nam ga lahko nalijejo zvrhano kupico. Saj zato pa spodbujam branje, ki je neskončen vir navdiha. Moje ljubo čtivo so številne zgodbice Anthonyija de Mella; za spodbujanje drugačnega pogleda je tale kot nalašč: Pride nesrečnik k učitelju in vpraša: »Zakaj so tu srečni vsi razen mene?«
» Ker so se navadili, da povsod vidijo dobroto in lepoto,« je rekel učitelj.
 »Zakaj pa jaz ne vidim povsod dobrote in lepote?«

»Ker ne moreš videti zunaj sebe, česar ne najdeš v svoji notranjosti«.

Napisala: Nevenka

Celotna svetovna dogajanja nam govorijo v prid teme, o kateri bom pisala. Da bi vam vsaj malo približala in bolj nazorno podala vpogled, se bom ozrla nazaj v manj znana področja drugačne psihologije. Ta drugačna veda psihologije spremlja človeštvo od prvega dne njegovega bivanja na tem planetu. Upošteva duhovne vrednote človeka skozi vsakdanje življenje ter ga uči o teh vrednotah. Ker upošteva duhovne vrednote, se ozira po globljih koreninah človekove identitete. Človeštvo in človeka uči, kako spozna sebe, živi iz sebe, prav v vseh situacijah. Ezoterična psihologija ne izloča današnje psihologije, je samo bolj poglobljen vpogled v človeka.

Psihologija mora človeku približati smisel življenja, mu ponuditi odgovore na večna vprašanja o lastni identiteti – ga usmerjati, kam naj se obrne, da se lahko poistoveti, identificira; nas naučiti, kako spoznati sebe, na katerih temeljih zgraditi svoje vrednote; nam pomagati ozavestiti in premagati lastne strahove; dati celostne odgovore kaj in od kod je strah; seznaniti nas, da so naši strahovi stvar naše glave. Prav v glavi moramo premagati strah, drugače raste in nas potegne v prepad.

Psihologija naj bi nam dala vizijo in nas popeljala v bolj bogato bivanje. Da bi spoznali lastno psiho, ne potrebujemo veliko. Potrebno je, da vsak posameznik pogleda v svojo notranjost in tam bo našel odgovor.

Današnja psihologija je nastala v 19. stoletju, vzporedno s tehnološkim razvojem, in skozi svoj razvoj se je bolj kot ne usmerila v psihične vrednote in njeno zdravljenje.

Ker smo svoje cilje usmerili izključno h kopičenju materialnega, izgubljamo smisel in svojo identiteto. Danes je to človeštvo, ki je v svoj svet pripeljalo mnoge novitete, invalidno. Da funkcionira, potrebuje maso psihiatrov, psihologov, »duhovnih učiteljev«, ki mu poskušajo razvozlati osnovne težave njegove prepoznavnosti.

Danes imamo psiho-fizične invalide, ki jih je zelo težko zdraviti. S stališča družbe so vsa ta poistovetenja nekaj, kar je »in«, nekaj, kar daje pečat današnjemu času.

Pa ni tako!

Kaj sploh pomeni sama beseda identiteta, identifikacija? Kaj sploh pomeni danes biti »in« ter pustiti pečat v družbi?

Po mnogih letih dela z »bolnimi« in študiju ezoteričnih ved ter preko ljudi, ki iščejo pomoč, sem dojela, da so prepoznavnost in njena izguba osnovni vzrok degradacije (razkroja) človeka.

Vsak človek potrebuje nek objekt, da se z njim identificira, da se preko njega prepozna. Svojo prepoznavnost lahko zgradi na negativnih ali na pozitivnih prepričanjih. Ta je pomembna samo za njega v okolju, v katerem živi, in ne za druge, ker »imajo« iste ali podobne probleme, ki se vlečejo iz generacije v generacijo.

Ker današnja psihologija ne upošteva duhovnih vrednot, človek nima v sebi pridobljenih religijskih občutkov, ne more najti miru, koščka sreče, smisla življenja. Ko govorim o religijskih občutkih, ni mišljena verska pripadnost. Grška beseda »religare« pomeni učenje, in nas usmerja k notranjim moralnim zakonom.

Prav tu naj bi psihologija dala smisel in osmislila življenje. Če se malo ozremo okrog sebe, začutimo pomanjkljivosti v medsebojni komunikaciji, v odnosih med ljudmi, v izvirnosti, v emocijah, logičnih zaključkih, prav povsod vidimo duhovno invalidnost. Človek ne vidi svojega notranjega potenciala, ker je usmerjen navzven. Ne sprejema svoje notranje moči, ker so v družbi, v kateri živi, reči in stvari, ki »niso« zanj. Zato naj bi psihologija usmerila svoje moči in delovala v smeri človeka. Kot veda ni ločena od človeka in od religije.

Ezoterična psihologija pravi, da ima psiha svoj smisel in svojo vlogo, da je kot vozilo, ki je prenašalec duha. Če jo spoznamo, lažje sprejemamo duha in vse, kar nam prihaja v fizično telo. Telo in psiha služita človeku, da lahko spoznava in sidra kozmične elemente v svoje življenje. Preko psihičnih čutil čutimo in spoznavamo, zavest je sedaj tu, v fizičnem telesu. Če uničimo telo, nimamo možnosti izkusiti in spoznati te občutke in čustva. Zavest ne more biti v fizični dimenziji brez telesa. Če je fizično telo zdravo, se to odraža na psihičnem počutju in obratno. Tu lahko uporabimo rek: »v zdravem telesu zdrav duh!«

Ni potrebno, da imamo vse elemente idealno urejene, da lahko živimo. Potrebno je, da spoznamo in odkrijemo skrivnosti svoje kulture. Ker smo v svojem razvoju dosegli določene vpoglede in znanja, ima vsaka kultura svojo psihologijo, ki je razvila svoje načine in prijeme zdravljenja. Prav ta vpogled v kulturo posameznika olajša, spodbuja zdravljenje. Psiha ni zaprta, lahko se pride vanjo. Za vpogled v psiho potrebujemo veliko znanja o kulturah, odprtost duha in seveda, metode in tehnike dela.

Kot sem na samem začetku omenila, bi rada preko tega pisanja, v večjih nadaljevanjih, na čim bolj enostaven način približala osnovno znanje ezoterične psihologije. Upam, da s tem ne bom preveč skrčila to izredno znanje, ki je bogata človeška dediščina.

Napisala: Ayana

Vse to je posledica sistema, znotraj katerega živimo. Le-ta vodi v razlike, izkoriščanje ljudi in naravnih virov, v potrošništvo in onesnaževanje, hkrati pa nas znotraj pušča prazne. Življenje in lepoto smo zamenjali za denar; čiste reke in zrak za še nekaj več profita. Večina človekovega delovanja in ustvarjalne energije se uporablja za stvari, ki so nepotrebne ali nesmiselne, pogosto celo škodljive.

Skoraj vse naše življenje se vrti okoli denarja. Skoraj ne mine dan, da ga ne bi uporabljali. Neprestano usmerja naše obnašanje in odločitve. Včasih se tega jasno zavedamo, še bolj pogosto pa niti ne zaznamo, kako nekje globoko spodaj na skoraj vse kar naredimo ali, kar pogosto, česar ne naredimo  vpliva denar.

Zato je še kako pomembno, na kak način deluje denarni sistem, ki ga uporabljamo, ter v katero smer vodi naša dejanja. Denar bi naj bil orodje, ki nam pomaga pri menjavi  vendar v obliki, v kakršni je trenutno, ljudi še dodatno spodbuja, da ga kopičijo, namesto da bi ga uporabljali za pretok dobrin, energije.

Ko se malo poglobimo v sistem, ki je dandanes v uporabi po vsem svetu, pridemo do nekaterih zanimivih odkritij. Le-ta nam tudi pomagajo razumeti, zakaj je svet v takšnem stanju, kot je. Pa si ta sistem poglejmo malo podrobneje.

Kako sploh nastane?

Ljudje povečini mislimo, da denar izdaja vlada ali centralna banka, in to si predstavljamo kot kovanje kovancev in tiskanje bankovcev. Resnica je zelo drugačna. Večino denarja, ki je v obtoku, ustvarjajo komercialne banke z odobravanjem posojil. Osnovna značilnost tega denarja je ta, da je ‘obremenjen’ z obveznostjo plačila obresti. To ima mnogo bolj daljnosežne posledice, kot bi si mislili.

Banka je obvezana na računu imeti le določen odstotek kritja (obvezno kritje), sicer pa denar odobrava posameznikom ali podjetjem v obliki posojil in kreditov. To pomeni da, če bi se vsi ljudje, ki imajo denar na banki, v istem dnevu odločili dvigniti svoj denar, bi banka imela na voljo za izplačilo le določen odstotek denarja, vsi ostali pa bi ostali brez svojih prihrankov.

Čeprav je to eno od osnovnih dejstev v ekonomiji, pa redko kdo pomisli, kaj to pravzaprav pomeni. V resnici komercialne banke ustvarjajo denar za lasten profit, in one so tiste, ki v veliki meri odločajo koliko denarja bo ustvarjenega, kot tudi komu ga bodo posodile in za kakšne namene.

Denar je v gospodarstvu nujno potreben, razpoložljivost denarja omogoča ekonomsko aktivnost, in nasprotno, le-ta je lahko okrnjena, če ni dovolj denarja, ki bi omogočil menjave. Večja količina denarja v obtoku pa mora biti izravnana z večjo količino blaga ter storitev. Ustvarjanje denarja lahko postane problematično, če količina denarja narašča hitreje kot količina blaga in storitev, saj to vodi v inflacijo ali celo hiperinflacijo.

David Boyle, ki se s preučevanjem denarnega sistema in njegovih posledice ukvarja že leta, trdi da če je denar ustvarjen za špekuliranje, ali če ga banke ustvarjajo z zamahom pisala, ko ga posodijo kot dolg, obremenjen z obrestmi, bo to imelo inflatorni učinek. Kot primer navaja, da je količina denarja v obtoku v Veliki Britaniji od leta 1971, ko je znašala 31 milijard funtov, do leta 1996 narasla na 665 milijard funtov, kar je porast v višini 2.145% (Boyle, 2003).

Napisala: Marjana Kos