Sodelovanje s Kozjanskim parkom

PRAZNIK KOZJANSKEGA JABOLKA, oktober 2011

 

 

VITEŠKE IGRE NA GRADU PODSREDA, junij 2011 

 

 

PRAZNIK KOZJANSKEGA JABOLKA, oktober 2010

Odprtje info točke v kolekcijskem nasadu na Čerčkovi domačiji

SREDA, 6.oktober ob 17. uri
Odprtje info točke v kolekcijskem nasadu na Čerčkovi domačiji. Zavod "EkoAlt Vindol" je sodeloval v projektu z izdelavo keramičnih ploščic za označevanje dreves. Izpis posamezne sorte je tudi v Braillovi pisavi.

 

 

Fotografije, tekst: Nevenka

 Sodelovanje pri projektu IPA – OD VIJEGLAVKE DO SOKA

(program čezmejnega sodelovanje Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013)

V Kozjanskem parku so v mesecu juliju 2009 začeli z izvajanjem novega mednarodnega projekta IPA v okviru programa Čezmejnega sodelovanje Slovenija – Hrvaška 2007 – 2013 z naslovom "Od vijeglavke do soka", ki daje nove vsebine, aktivnosti in cilje, ki so povezani z ohranjanjem travniških sadovnjakov.
Kozjanski park je prijavitelj in vodilni partner v projektu, katerega partnerji so:
Javni zavod Krajinski park Kolpa in Javna ustanova Nacionalni park Risnjak na Hrvaškem.

S projektom želijo strokovno, upravljavsko in izvedbeno povezati zavarovana območja Kozjanskega parka, Parka Kolpa in NP Risnjak pri prizadevanjih za ohranitev visokodebelnih travniških sadovnjakov kot habitata vrst Nature 2000, nepogrešljivega elementa mozaične in tradicionalne kulturne krajine ter kot znova razpoznane in ovrednotene razvojne priložnosti. Projekt zasleduje nekatere dolgoročne cilje trajnostnega upravljanja z visokodebelnimi sadovnjaki, ki jih je moč realizirati le s skupnim čezmejnim sodelovanjem. V preteklosti je bilo območje izvajanja projekta klimatsko in reliefno homogeno, pod enotno politično upravo in izobraževalnim sistemom, tako je tudi sadjarstvo v teh regijah v zelo podobnem razvoju. Dediščina tega je, da je danes znanje in veščine ter mnoge tradicionalne vrste sadnega drevja z zelo raznolikim sortnim sestavom, med katerim prevladujejo stare sorte jabolk, skupne na obeh straneh meje. Vse bolj pa travniški sadovnjaki pridobivajo tudi na svojem naravovarstvenem pomenu, zato jim bo veljala v prihodnosti še posebna skrb.

Naš zavod sodeluje pri projektu z izdelavo keramično ploščic za sadna drevess pod postavko Označevanje, rešitev manjšhi trodimenzionlanih razpoznavnih elementov na poslovnih, proizvodnih, trgovskih, gostinskih in drugih zgradbah. Ob tem smo predlagali, da so ploščice oblikovane in izdelane istočasno tudi za slepe in slabovidne.

 

 

Fotografije, tekst: Nevenka

 

Krajina Kozjanskega parka

 

Kako predstaviti Kozjanski park, zavarovano območje na vzhodu Slovenije?
Dobrih deset let sem že zaposlena v javnem zavodu Kozjanski park. Ker sem po poklicu krajinarka, krajinska arhitektka, ga bom poizkušala predstaviti na svoj način, skozi očala krajine in osebnega doživljanja tega prostora.

Torej, krajina Kozjanskega parka. Da bi svoje misli in občutke uredila, si bom sposodila naslove poglavij, ki jih je zapisal profesor Dušan Ogrin v knjigi Slovenske krajine, sicer tudi raziskovalec slovenske besede.

Oblikovitost

Hribovje, gričevje, ravninski svet.
Hribovja Orlice, Rudnice in Vetrnika uokvirjajo Kozjanski park s svojo maso, prostornino, višino, s strmimi pobočji. Ta hribovja nudijo prostoru orientacijske točke. To je tudi svet številnih grap, skalnih osamelcev, vrhov, slemen. In je svet gozda.
Njim kontrastna je ravnica, ravnica ob Sotli, pa tudi na nekaterih območjih ob Bistrici. V doživljajskem smislu je to svet njiv, travnikov.
Kjer se ti dve krajinski podobi stikata, lahko doživimo moč in značilnost vsakega posebej v še toliko večji dramatičnosti.

Vmes je potem še gričevnat svet. Raznolik svet, svet dolinic, vzpetin, strmejših pa bolj položnih pobočij. Ja, ta mehkeje zaobljena krajina je poseljena, mrežasto prepredena s potmi, raznolika v rabi. Ko oko pristane na manjšem območju travnikov in njiv, brez hiš in drugih objektov, začutim v sebi močan občutek oddiha. Kot da je tu pavza, kot da krajina tu izdihne, da bi nato zopet lahko vdihnila. Čutim, da te drobne krajinske ambiente moramo varovati pred zidarsko vnemo človeka.

Vode

Reka Sotla in reka Bistrica. Pa številni potoki, hudourniki.
V krajinski podobi me vedno znova prevzema pogled na obrežno vegetacijo, ki s svojim volumnom in barvo poudarja linijski značaj vodotoka in pravzaprav kaže, kje teče reka, potok.

Ste stopili kdaj do naravno meandrirajočega potoka, se prebili skozi veje grmovja ter si ogledali vodo, pa brežino? Ali raje od daleč opazujete s kamni obloženo izravnano strugo? Kje je več življenja? In ob kateri podobi se v vas prebuja domišljijski svet?

Tu pa tam v parku še najdemo kakšno krpo močvirnatega sveta. Pa mi še vedno ni jasno, zakaj se ga bojimo.

Zelena odeja, drevje

risba gozd notranjost A

Bukev, gozdovi bukve.
Zame najlepša zelena barva na svetu, je vzdušje zelene, ki ga nudi notranjost nekaj dni olistanega bukovega gozda. Vzemite si čas in stopite v začetku maja pod komaj olistano bukev in opazujte to zeleno. Zame vsako leto navdihujoči trenutki. Ta zelena seveda kmalu dozori v temno zeleno, ki nas spremlja celo poletje, jeseni pa zažari v toplih rumenih, oranžnih, rdečih tonih. Kakšna sreča, da bivam v tem zmernem pasu in imam možnost opazovati vso to raznolikost.

Kot poudarki v krajini se pojavljajo posamezna drevesa, lipe, orehi, topoli, drevoredi hrušk moštnic,….in seveda, da ne pozabim visokodebelnih jablan, ki me krajinsko, doživljajsko, še najbolj navdušijo pozimi. Ko jih takrat opazujem, se mi zdi, kot da gledam podobe iz Alice v čudežni deželi. Med njimi, med njihovimi podobami čutim pogovor, smeh, nagajivost, šegavost. Med jablanami v intenzivno gojenem sadovnjaku pa čutim in vidim okorelost, trpinčenost, zakrčenost, bolečino.

Travinje, domačije

Travniki, vlažni, suhi, gnojeni.
Zelena barva travnikov pa je spet drugačna. Nov odtenek. Tudi travnik vlažne ravnine je drugačen od suhega travnika, ki ga najdemo na hribovju. Raznolikost rastlinskih vrst, ki spremljajo določene trave, vpliva na njegov skupni izgled in vlogo, tudi ekološko.

Nekdaj so sušenje trave spremljale aktivnosti vezane na kozolce toplarje. Danes nas v krajini pozdravljajo bale zavite v plastiko. Všeč mi je, ko te bale razpršeno ležijo po krajini. Žal seveda ne dišijo. Toda prav nič rada jih ne vidim zložene v neke skladovnice. Tako postavljene mi delujejo kot nek kup, za katerega ne vemo kam bi z njim.

Na odoru

Njive, sadovnjaki, vinogradi, vrtovi.
Tradicionalno kmetijstvo so opredeljevale naravne in posestne razmere, ki jih lahko še danes razberemo v vzorcih rabe, v krajinski sliki. V ravninskem svetu ob Sotli razmere dovoljujejo uporabo sodobne mehanizacije in kmetijstvo je tu visoko intenzivno. Tudi ugodne osončene lege gričevja tega subpanonskega sveta nudijo izjemne pogoje za intenzivno vinogradništvo.

Večino gričevnatega in hribovitega dela parka pa predstavlja slikovito, raznoliko kulturno krajino, z značilnostmi ekstenzivnega kmetijstva, ki je pomembno tudi z vidika naravovarstva. Vijeglavka je ptica, ki je evropsko ogrožena, v teh naših območjih pa se v bogatih populacijah izjemno dobro počuti.

V vrtovih skrbnih gospodinj pa boste našli še marsikatero »starinsko« rožo. So kar tu.

Naselbine

Naselbine Kozjanskega parka.
Večina ljudi omenja pregovorno značilnost Kozjanskega: razpršena poselitev. Mene pa so tukaj od nekdaj prevzemali trgi. Podsreda, Pilštanj, Bistrica ob Sotli, Podčetrtek. Trgi. Spomin na neki drugi čas. Hiše in gospodarska poslopja stojijo v nam danes manj znanem redu, blizu druga druge. In prav ta prostorska razporeditev stavb, arhitektur, vpliva name vzpodbujajoče. Hiše z značilnimi fasadami tvorijo trg, naselje, ki skupaj s svojim prostorskim poudarkom, cerkvijo, gradijo identitetno podobo Kozjanskega. Ja, še vedno jih občudujem. Pa vsi ti drobni arhitekturni detajli v domačem kamnu. Kamniti portali, zanje si morate vzeti čas.

Njim nasprotna je okoliška kulturna krajina z omenjeno razpršeno poselitvijo. Domačije potopljene v zelenje sadovnjakov. Malce manj s krajino usklajene stavbe popotresne dobe.

Gradovi.
Veliko jih je tod. Mogočne stavbe zgrajene iz domačega kamna. Tudi v te arhitekturne detajle in ambiente še vedno, znova in znova, zgolj strmim.

Krajine spomina in opomina

Tudi odnos do umrlih govori svojo govorico, govorico kulture zapisane v prostoru pokopališč. Pri nas na podeželju so nekdaj pokopavali ob cerkvah. Na srečo imamo to še ohranjeno pri cerkvi Devica Marija na pesku pri Olimju. Krajinsko prizorišče te cerkvice, ki se na vrhu griča jasno dviguje s svojim zvonikom proti nebu, mi vzbuja še posebno spoštovanje ravno zaradi tega drobnega polja nagrobnikov, ki so prilegli pobočju, v barvi sivine pa vendarle pripovedujejo svojo zgodbo.

Kakor drugod po Sloveniji, je tukajšnja krajina polna drobnih znamenj. Leseni križi, kamnita znamenja, kapelice, cerkve, samostan Olimje, so tisti objekti, ki s svojo nezamenljivo podobo pričajo o duhovnosti ljudi teh krajev. In sooblikujejo identiteto prostora.

 Vindol

Jutarnja idula
Jutranja idila

Se nahaja znotraj Kozjanskega parka, ki ima status regijskega parka, kar pomeni, da je značilnost območja parka uravnoteženo prepletanje območij ohranjene narave z območji, kjer je prisoten vpliv delovanja človeka. Včasih Kozjanski park poimenujemo tudi z besedno zvezo: pokrajina z mnogimi obrazi, kar je še posebno lepo vidno prav z Vindola.

Nadmorska višina na kateri se nahaja v Vindol kjer je sedež Zavoda »EkoAlt Vindol«, omogoča prekrasen razgled po več kot polovici zavarovanega območja. Oko se ustavi šele na pobočju hribovja Orlice v Kunšperske gore, ki kot izdanek predalpskega sveta uokvirja pogled ter nas vzpodbuja, da bi raziskali kaj se nahaja za njim. Razgledišče nam nudi pogled na Evropsko pomembno območje za varovanje narave, saj ima večina območja parka, ki ga vidimo z razgledišča statusom Natura 2000.

Napisala: Vesna