Sodelovanja z drugimi

RAJKO FERK, slikar

Včeraj smo si na Pohorju podali roko Rajko Ferk, slikar in predstavniki Zavoda "EkoAlt Vindol". Bila je otvoritev slikarske razstave Rajka Ferka in predstavitev projekta "Vindol za otroke sveta".
Nekaj utrinkov iz razstave:
rajko

RAJKO FERK, slikar
"Kot otrok sem velikokrat ležal v travi in užival v opazovanju oblakov na nebu. V puhastih plavajočih meglicah sem iskal podobe in like … in sanjaril. Danes s čopičem in lopaticami v rokah ne sanjarim, ustvarjam. Rišem in slikam podobe, ki sem jih gledal kot otrok. In pustim opazovati. Sedaj živim svoje sanje!

Z barvami ustvariti podobo. Vdihniti tej podobi življenje. Dati sliki dušo.
Biti. In ostati.

Sedaj vem, da sem. To me osrečuje. In srečo delim z vami."

Turizem in prosti čas

V nedeljo 30. januarja je bil naš zavod povabljen (povabil nas je Tic Podčetrtek), da se predstavimo na sejmu Turizem in prosti čas v Ljubljani, na Gospodarskem razstavišču. Ker smo do sedaj bili posamezniki zavoda zgolj obiskovalci ali pa tudi to ne, smo se odločili, da se povabilu odzovemo. 

Vse do zadnjega dne smo čakali na kaj več informacij. Pa jih nismo dobili, le namig, naj si na internetni strani pogledamo, kje prireditev pravzaprav poteka. Ne glede na ne preveč vzpodbuden začetek, smo se v nedeljo zjutraj odpeljale proti Ljubljani, novim izzivom naproti.

Bile smo med prvimi. Pričelo se je iskanje, kje pravzaprav smo. Iskale smo napis Kozjansko, Podčetrtek ali kaj podobnega.  Nismo ga našle, bili smo predstavljeni preko Razvojne agencije Kozjansko in sicer pod sloganom Od Pohorja do Bohorja. Z nami so se predstavljala društva iz Oplotnice, Vitanja, Dobja, Šmarja pri Jelšah … Zamisel ni bila slaba, je bila povsem nerazpoznavna predstavitev nas kot zavoda.  Obiskovalci si niso bili ravno na jasnem od kod prihajamo, saj je bilo ogromno propagadnega materiala od tu in tam, samo tega o skupnem nastopanju, skupinskega duha ni bilo nikjer. Ves čas so nas spraševali, od kod smo, kje nas lahko najdejo … Ko si povedal Terme Olimia ipd. so se vidno oddahnili, to je bilo nekaj, kar poznajo.

Malo sem si ogledala druge razstavljalce in skušala ugotoviti logiko postavitve sejma. Na drugi strani so se predstavljali naravni parki – v ospredju je bil Triglavski park, to da se zraven predstavlja tudi Kozjanski park nisi mogel ugotoviti – ni bilo nobene slike parka, logotipa ali kaj, po čemer je park prepoznaven. Človek se vpraša, kaj je pravzaprav v ozadju?

Narediš krog po dvorani in ugotoviš, da se na drugi strani predstavljajo Terme Olimia in druga zdravilišča – razmetana po prostoru,  Triglavski narodni park se je predstavljal še enkrat, tokrat samostojno … drugi razstavljalci so se pojavljali na več mestih v takšnih in drugačnih kombinacijah. V glavnem zmeda za moje pojme.

Potem ko nam je vodja našega razstavnega prostora dodelila prostor, smo postavile naše izdelke na ogled in glej ga zlomka, ko je bilo že vse postavljeno, prikorakajo predstavnice RA Kozjansko in Tic Podčetrtek in že od daleč si slišal njihovo nestrinjanje glede naše postavitve. Na koncu nam ostal le majhen pult za naše izdelke in nas. Razen propagandnega materiala od tu in tam ter peciva, ki so ga pripravile kmetice iz Društva Ajda, ni bilo nič. In namesto, da bi izkoristile našo prisotnost, saj bi lahko skupaj uredili prostor, je bil bolj pomemben papir. Katalogi, zloženke, tiskovine so obležale na pultu – niso jih niti ponujale obiskovalcem, jim namenile kakšno lepo, vzpodbudno besedo … ne, samo postavile so pult in ko so ljudje razgrabili ker je pač bilo zastonj, so manjkajoče dopolnile z novim. Nobenega odnosa do tiskovin – nekdo jih je moral pripraviti, nekdo natisniti, spakirati, pripeljati v Ljubljano, da o ogromni količini dreves, ki so bila posekana dobesedno zastonj, sploh ne govorim.

Zakaj pravzaprav predstavitev, če ti sploh ni pomembno, kdo je prospekte vzel, kaj jih zanima, kdo so, kdo smo mi? Ogromno vprašanj se mi je porajalo po glavi, ko sem to le nemo opazovala.

Seveda se je prijaznost povzpela na višji nivo, ko nas je obiskal župan Občine Podčetrtek  s predstavniki lokalnega časopisa.

Naši izdelki so nagovarjali obiskovalce, mi tudi. Bile smo deležne pohval, kako so naši izdelki čudoviti, unikatni, enkratni; kako žarijo v prostoru. Še bolj so bili ljudje veseli, da si si vzel čas zanje, malo poklepetal… saj to je namen takšnih prireditev, a ne?

Mi smo neprofitni zavod, ki se financira izključno z lastnimi sredstvi in nekaj pomoči donatorjev. In ker je naša usmerjenost humanitarne narave, ozaveščanje ljudi, učenje …. se namesto za tiskanje dragih tiskovin posvetimo osebnemu kontaktu s sočlovekom. Zato nas lahko srečate na mnogih prireditvah tako doma kot v tujini. Stroške prevoza, prehrane si krijemo same, iz lastnega žepa, zato je naš odnos povsem drugačen.

Dokler bodo obstajali razpisi (domači in EU), ki bodo pomagali k promocoji posameznih organizacij s tiskanjem dragih tiskovin, le-te ne bodo imele do tega nobenega odnosa, saj jim za to ni bilo potrebno ravno veliko narediti – iz njihovega žepa pa tudi ni šlo. In kar je podarjeno, gre tudi hitro naprej, brez odnosa. Namesto vseh teh dragih prospektov, knjižic, letakov bi naredili veliko več, če bi se pričeli med sabo več, predvsem pa kvalitetneje pogovarjati, združevati svoje znanje v skupnih akcijah …. Namesto vsega tega 'blišča', ki zame predstavlja eno samo bedo, bi lahko nahranili in izšolali kar lepo število otrok v tujini … naredili bi nekaj konkretnega…. Zakaj niso razpisi za takšne konkretne stvari?

To je en del sejemskega utripa. Drugi del predstavljajo obiskovalci. Na daleč si videl, da so prišli zaradi brezplačne pokušine hrane in pijače. Že od daleč si videl njihove roke kot lovke, ki samo grabijo, grabijo … vse, kar lahko nesejo s sabo – hrano, pijačo, kulije, svinčnike, radirke, propagandni material. Hrano in pijačo so nalivali in tlačili vase, vse ostalo pa bo obležalo nekje pozabljeno v še eni od vrečk tam nekje v kotu njihovega domovanja. Ni pomembno, kaj bodo odnesli domov, samo da so nekaj pograbili, da so nekaj vzeli zato ker je zastonj.

Kmetice so ponujale za pokušino domač kruh, sir, salame … koščki so izginjali v 'lačnih očeh in želodcih', ko pa so jim povedale, da lahko izdelke tudi kupijo, so se razbežali kot podgane, če jim prižgeš luč. Na začetku so ponujale, potem so prihajali obiskovalci, ki so zahtevali, da jim dajo, ker je to njihova pravica. Kaj ti ljudje sploh ne pomislijo, da je ta kruh, to salamo, ta sir … moral nekdo narediti, najprej pridelati surovino, nato izdelati izdelek …in da nikoli nič ni zastonj? Ne, niso pomembno drugi, vsak gleda le zase, za svojo korist, svoje udobje. Po sejmu so hodile lupine, ne ljudje; mrtva telesa, ljudje brez duše, energije … ljudje, pripravljeni se prodati za košček salame, za svinčnik … za …. ni pomembno kaj, samo da je nekaj.

Poleg naše hale, so bili razstavljalci še v enem prostoru. Pa sem si ga šla pogledat, da vidim, kdo se predstavlja tam, kako vse skupaj izgleda. Ojoj, turizem in prosti čas pomeni nam Slovencem očitno popiti čim več žlahnte kapljice, zastonj seveda. Potem, ko si tako okrepčan, se imamo pa vsi radi, skupaj 'zapojemo', smo glasni, naj nas vidijo, kako nam je lepo. In v tem, drugem prostoru je bilo eno samo pijančevanje, ena velika beznica. Na vsakem koraku so te spremljali 'krvavi pogledi' utrujenih veseljakov, ki se jutri verjetno ne bodo spomnili ravno vseh dogodkov današnjega  dne. Ampak to ni več pomembno, to bo jutri, in do jutri je še daleč ….

Takšno je bilo moje videnje sejma – prikaz, kako smo slovenčki in slovenjceljni izgubili vse moralne vrednote, nimamo dostojanstva, nič nam ni sveto.  Le kaj se bo moralo zgoditi, da dvignemo pogled, se zavemo, da nismo sami, da je nekdo ob nas, ki potrebuje našo pomoč, nasmeh, prijazno besedo…? Mogoče vse to najbolj potrebujemo mi sami, pa si tega nočemo priznati.

Pa so se sejemska vrata zaprla –  meni so ostala mnoga spoznanja, učenje tega dne, za kar sem resnično hvaležna.

Napisala: Nevenka