Že Egipčani so jo uporabljali; nubijsko glino so uporabljali  za zdavljenje. Grki so za zdravljenje zlomov uporabljali obveze, prepojene z glinastim blatom. Vse to je seveda že davna preteklost in lahko bi mislili, da so v antiki pač uporabljali glino za zdravljenje zato, ker niso poznali učinkovitejših sredstev. In vendar je glina v novejši dobi ponovno prišla v rabo pri naravnem zdravilstu. Največ so k temu preporodu prispevala velika imena nemške naravne medicine: Kneipp, Kuhn, Just, Felke in drugi, ki so uporabljali glino pri svojih naravnih zdravilskih postopkih, na katera je prisegal tudi Mahatma Gandhi.

Ruski vojaki so med prvo svetovno vojno dobili po nalogu vojaških oblasti po 200 g gline; v nekaterih francoskih polkih pa so glino mešali z gorčico. V teh enotah niso poznali dizenterije (nalezljiva  črevesna bolezn s krči v trebuhu in drisko, griža), ki je pustošila po sosednjih polkih. V času konjeniških enot so glino uporabljali tudi veterinarji. Konje, ki so zboleli za gangreno na kopitih, so premestili v hlev, kjer so tla prekopali in zmočili, tako da so se živali prestopale v blatu. Konji so nagonsko iskali glinasto blato, ker so čutili njegovo zdravilno moč.

Pri ljudstvih, ki jim pravilo ‘primitivna’, ker še vedno živijo v tesnem sožitju z naravo, je uporaba gline vsakdanja stvar. Marsikje po svetu je celo v navadi uživanje prsti. Zemljo so gneti v kroglice ali kolačke, jo sušili in jo kuhali, kadar so jo hoteli uživali. Ghandi je to na moč priporočal.  Na Antilih so nekoč poznali užitvno vrsto gline, ki jo sicer najdemo tudi drugod po svetu, kjer otroci ali noseče ženske radi segajo po njej in jo jedo. Mandassaia je vrsta čebel, ki živijo v Amazoniji in nabira glino ter jo skupaj z voskom oblikujejo v nekakšne okrogle ‘lončke’. Izdelajo jih dovolj, da lahko shranijo vanje ves pridelek nenavadno prijetno dišečega medu, ki ga naberejo včasih tudi po več litrov.

Tudi v Švici in Nemčiji so si zdravniki pomagali z glino in v Davosu, pomembnem švicarskem središču za zdravljenje tuberkuloze, so pogosto zdravili z glino. Pacientu so namreč namazali ves prsni koš z vročim glinastim blatom in ga pustili vso noč. Včasih je tako zdravljenje pripeljalo do ‘čudežnih’ ozdravitev. V nekaterih francoskih pokrajinah so glino, ki so jo imenovali ‘nožarsko blato’, uporabljali kot odvajalno sredstva in za zdravljenje opeklin od prve do tretje stopnje.

/ se nadaljuje/

Napisala: Nevenka – povzeto po knjigi Glina zdravi, Raymond Dextreit

 

[View with PicLens]

Fotografije: Nevenka, Ayana

Torej, od vhoda do središča se postopoma približujemo središču; na povratku prehodimo najprej tri notranje steze, nato središčno spiralo in na koncu tri zunanje steze, dokler nas zadnja steza na pripelje do izhoda.

Delovanje labirinta:

-        Duhovnost, žalost, zanesljivost, trajnost, dolgoživost, smrt, starost, izguba, omejitve, težko delo, ločitev, počasnost, kronične bolezni …

Postanemo dovzetni:

-        Vztrajnost, uslužnost, enostavnost, skromnost, izdržljivost, zvestoba, globina …

Umika:

-        Nizkost, sebičnost, brezčutnost, neumnost, drobnjakarstvo, omejenost, lenoba, neodgovornost, brezobrzirnost, nepoštenje, zloba, hladnokrvnost in sprijenost.

[View with PicLens]

Napisala: Nevenka – povzeto po knjigi Adrian P. Kezele – Labirinti i njihove tajne

Labirint življenja in smrti predstavlja torej potek našega življenja – odraščanje, zrelost, umiranje; predstavlja duhovnost in duhovno rast. Vsi tisti, ki želijo notranje rasti, naj bi pogosto hodili skozenj. Na ta način bodo pridali svojim naporom potrebno težino ter pospešili proces odraščanja.

Hoja po labirintu pozitivno vpliva na lastnosti osebnosti posameznika, kot na primer: poveča se vztrajnost, umaknejo se negativne značilnosti  kot so sebičnost, brezčutnost, lenoba, brezobzirnost pa tudi zloba in nepoštenje.

Ena od značilnosti tega labirinta je žalost. To pomeni, da dobro deluje na proces žalovanja ob izgubi drage osebe, oziroma ublaži in uravnoteži se občutek po vseh izgubah in težkih življenjskih situacijah. V tem smislu je labirint zelo dober za starejše ljudi kot tudi za tiste, ki se morajo soočiti s težkimi boleznimi ali možno smrtjo.

Labirint predstavlja  revne ljudi in vse tiste, ki nesebično služijo. Hoja skozenj ne bo povečala bogastva ali obilja, ampak bo pokazala na globlji pomen trenutne situacije. Na ta način je labirint koristen za tiste, ki se nahajajo v položaju, da morajo opravljati določene naloge, ki si jih niso prostovoljno izbrali; za tiste, ki imajo ogromno obveznosti in jih le-te bremenijo – to je labirint tolažbe.

Očitno gre za globoko povezavo labirinta z duhovnih področjem. Tisti, ki je šel skozi področje smrti, ne pozna strahu. V primerjavi z izkušnjo popolne izgube telesa in osebnosti, so vsa druga doživljanja le bleda senca.

Tako labirint ugodno deluje na proces obračanja na vznoter, umiranje mentalnih aktivnost, meditacijo in druge duhovne aktivnosti. Zunanji problemi postanejo nepomembni, v zavesti ostaja samo globoka življenjska resnica. Labirint življenja in smrti  prav tako olajša dolga obdobja samote ali posta.

V smislu telesa labirint predstavlja staranje in starost kot tako. Zaradi tega ugodno deluje na bolezni in motnje, ki se pojavljajo v tem obdobju življenja, kot so:  vse kronične bolezni, revma, zaprtost in slaba prebava, ali probleme z živci ipd. To velja tudi za kolena, noge, stopala in mehur

Labirint pripada elementu zemlja in vse stvari, ki iz nje prihajajo. Ciklusi pridelave hrane so odslikani v njem: življenje – smrt – življenje. Njegova prisotnost usklajuje ritme narave in deluje kot katalizator plodnosti zemlje.

Prisotnost tega labirinta ne povečuje količino žalosti ali smrti, ravno nasprotno. Energija, ki jo labirint hrani v sebi in preusmerja v okolico vpliva na ljudi tako, da postanejo bolj temeljiti, zanesljivi in dalje živijo. Povečajo se duhovne kvalitete, zato je labirint zaželjeno imeti v bližini duhovnih središč, še posebej na mestih, kjer se moli, meditira in živi skromno, asketsko življenje.

Prav tako bi moral biti ta labirint dostopen starejši populaciji, saj je ona najbližja izkušnji smrti. Znanje o tem in priprava na smrt nebi smeli predstavljati breme, ampak postopek ki bogati življenje. Konec koncev, ravno labirint življenja in smrti predstavlja upanje in brezkončen, neuničljiv proces, ki se odvija v cikličnem obobju življenja, smrti in ponovnega življenja.

Labirint življenja in smrti se lahko imenuje tudi Saturnov labirint. Njegova smer je zahod, kar pomeni da smo na vhodu, gledamo proti središču, obrnjeni proti zahodu. Element, ki mu pripada je zemlja. Osnova, naravna oblika labirina je dovzetnost, kar pomeni da prva steza, ko stopimo vanj, vodi iz desne na levo.

Napisala: Nevenka – povzeto po knjigi  Adrian P.Kezele – Labirinti i njihove tajne

Predlani smo na Vindolu že postavili prvi labirint po predlogi labirintov, ki jih je postavil Adrian Predrag Kezele na Hrvaškem, in za obiskovalce septembra 2008 tudi uradno otvoril.

Labirinti?

Ja, labirinti. Verjeli ali ne, spremljajo nas že več kot tri tisoč let, vsaj toliko naj bi bili stari prvi simboli, ki so jih vrezovali v les, kamen, plošče in ploščice, skalo. Na blagu jih najdemo kot zanimive vzorce, v naravne okolju pa so po vzoru labirinta oblikovali vrtove in žive meje.

V Evropi so se labirinti prvič pojavili v bronasti in zgodnji železni dobi, med letoma tisoč dvesto in tisoč petsto pred našim štetjem. Odkrili so jih v prvih trgovskih središčih v Sredozemlju – v severni Italiji, severozahodni Španiji … so jih našli vklesane v kamen.

Simbol je najverjetneje pripotoval z vzhoda s trgovci iz Egipta in mejnih provinc rimskega imperija ter se prilagajal in spreminjal v stiku z drugimi kulturami. Labirint, predkrščanski simbol, si je seveda prisvojila krščanska cerkev. Bizantinska in Rimskokatoliška cerkev sta prevzemali starejše simbole in mite in jih vključevale v svoje versko obredje.

Najslavnejši, najbolj poznan je labirint iz Krete. Vrisan je bil v njihove novčiče. V tem labirintu naj bi bil zaprt mitološki Minotaver, pol človek pol bik.

Od dvanajstega in trinajstega stoletja naprej se je labirint kot simbol redno pojavljal v ročno prepisanih srednjeveških rokopisih, ki so krožili po evropskih samostanih in dvorcih. Pisarji so jih pogosto olepševali in okraševali ter ustvarjali prepoznavne iluminacije.

V zgodnjem srednjem veku je postal najbolj priljubljen matematično popoln labirint z enajstimi krogi, dvanajstimi zidovi in štirimi osmi.

V Franciji je bilo več labirintov kot v Italiji, Belgiji, Nemčiji, Španiji, Angliji in na Irskem skupaj. Najslavnejši labirint je bil v severni Franciji, vklesan v središče ladje prve in najveličastnejše gotske srednjeveške katedrale – v Chartresu. Nihče ne ve, na čigav ukaz ali zakaj so zgradili labirint.

Labirinti so že tisoče let sredstvo obračanje k sebi, v svojo notranjost, k odkrivanju notranjih zakonov. Mnogi jih uporabljajo za meditacijo, drugi za tek, tretji ga prehodijo po kolenih. V gotskih katedralah, je labirint omogočil srednjeveškim kristjanom, da so namesto pravega romanja v Jeruzalem odšli na duhovno romanje. Zato se je tlakovanim labirintom – v nasprotju s tistimi na stenah cerkva in katedral – reklo tudi pot do Jeruzalema. Romarji so hodili po krožnicah proti središču, včasih večkrat, kar je simboliziralo večje razumevanje Boga ali globljo povezanost z njim. Skesanci so labirint pogosto prehodili po kolenih in za pot včasih potrebovali več dni.

Danes so labirinti razširjeni po vsem svetu. Gradijo jih kot okras, vedno več pa kot mogočno orodje vsakega izmed nas za reševanje problemov s pomočjo intuicije naše notranjosti, za nova spoznanja. Vplivajo na življenje posameznika, kot skupnosti. Vsak labirint ima svoje značilnosti – eni vplivajo na uravnavanje notranjega ravnotežja, povečanja življenjske energije in zdravilno delujejo na naše telo, drugi ugodno vplivajo na prostor, okolico kjer se labirinti nahajajo. Gre za ustvarjanje ravnotežja in zdravljenje duha, fizičnega telesa in okolja.

Zame je hoja skozi labirint v prvi vrsti sprehod in sprostitev; um se umiri, misli se zbistrijo in dajo prostor novim idejam …….biti sam s sabo tukaj in sedaj.

Napisala: Nevenka