Velikokrat je EDENA, in posamezniki človeške vrste kateri so ohranili moč zaznavanja njene zavesti, ta isto zavest prenašali preko izročil in vehiklov tukaj na Zemlji. Odzvali so se ONI, ki so ohranili globoko vez in subtilno povezavo s koreninami, steblom in izvirom. Vse, kar se dogaja, je produkt te vezi, vedno prisotne, žive in aktivno delujoče na vseh nivojih bivanja. Temu delujočemu subatomskemu zavestnemu bivanju na tem planetu, ki prežema celotni pojavni in nepojavni svet,  sem imenovala EDEN. Intiligenca, zavest, energija ali vse tisto, kar nas zaobjema, prežema in  se v celičnem pulziranju razodeva kot subatomska inteligenca, sem poimenovala EDENA. 

EDENA je velika MATI, od koder vse izhaja in se vrača. Prav vse v kreaciji je povezano z NJO,  deluje harmonizirano z njenim bitjem srca. Nenehni pretok informacij poteka po subatomskih, atomskih in navsezadnje bolj grobih fizičnih vehiklih, ki se nadaljujejo v svojem potovanju proti središču zemlje. 

To, kar mi razodeva v svojem učenju, poteka do središča magme ali njenega notranjega ognja. Mati je del sebe vgradila v zemeljski sistem bivanja, in s tem povezala mnoge svoje kreacije med seboj. 

Kot njeni otroci in deli njenega celičnega sistema, smo v svojem podzavestnem bivanju obdržali globok spomin na celotno pulziranje materinega bitja. Skozi proces »materializacije«, kje smo prevzeli svojo nalogo, da se povežemo in vstopimo v izgrajevanje novo nastajajočega planeta, smo v svojem igrivem služenju njej, popolnoma izstopili iz sistema enotne informatike. Danes bi temu rekli morfogeno polje, mi smo ga imenovali brez oblike in imena samo »JE«. 

V tem prostoru smo dozorevali in se pripravljali na odhod proti novim kreativnim izzivom. Prav v teh odhodih in ločevanju smo vedeli, da se nam ponuja  priložnost v popolnosti povezati sistem subatomskega sistema z materijo ki je nastajala pod taktirko EDENE. 

Povedano z današnjim jezikom – gradili in vzdrževali smo celotni EKO SISTEM.

Onkraj tega sistema so še mnogi, kateri delujejo v povezavi z nami kot del celotne kozmične enotnosti. Če se ozremo na izročila in besede katere  imajo resnični pomen suter, sama beseda pre in prima – materija nam govori o eni in isti stvari. 

Eko sistem, Per-makultura, Per-mutacija….V teh sutrah ali besedah, ki so več zlogovne,  je ujeto celovito in celostno znanje, ki nas povezuje in nas usmerja k notranji zaznavi naših korenin. 

V svojem delovanju kot entitete velike kreacije BOGINJE smo prevzeli nalogo in jo s predanostjo vgrajevali. Potopljeni v čutenju z izvirno zavestjo so naši vehikli pronicali v globinah ih skozi njih so se vgrajevale informacije. Informacijski sistem je preko korenin gradil DNK strukturo Zemlje. Vse kar je vsajeno v tem informacijskem sistemu, je sinhrono delovalo in tudi danes deluje skozi rastline, živali, človeka. 

Žal danes  ne moremo govoriti o sinhronizaciji, ker veliki del sistema deluje v disharmoniji. Zakaj je tako?

Se nadaljuje…

Napisala: Ayana

V času, ko je bila joga kot veda del zaprtih krogov, sem se z njeno filozofijo poskusila uveljaviti v običajnem življenju. Temu načinu življenja joge nisem prilepila nalepke, ker je bilo težko opredeliti, kaj joga je. Sama moja podoba se je spremenila, prav nič ni ostalo od moje preteklosti.

Z načeli joge, kjer sem našla sebe, sem popolnoma zrušila in za vedno pokopala staro podobo. Moja nova podoba se je rojevala skozi bolečino novih spoznanj, samoodpovedovanj, samodisciplino… Kam me je popeljala ta pot, je težko povedati. Lahko rečem samo to: ni preprostega odgovora, kaj joga je.

V resnici:

ni je poti, ni načina življenja, ki se ne prepleta s pravili joge.

Ker je kot znanost povezana z mnogimi vzvišenimi cilji in skrivnostmi življenja, vesolja, je izziv za mnoge iskalce resnice. Znanje o jogi pomeni znanje o znanju, vedenju, vedah, filozofiji.

To znanje ne sloni na nobenih znanstvenih dognanjih, nobenih oprijemljivih dokazih, ki jih išče um človeka.To je pogled učenca, ki gleda navzgor proti višjemu cilju, zavedajoč se, da je njegova pot, pot »velikega« učenja. Vse resnice slonijo na osebnih izkušnjah, dosežkih, spoznanjih.

Prav zaradi tega ni oprijemljivega dokazila, kaj je joga.

Teh dejstev, višjih resnic, ni mogoče dokazati, saj se nanašajo na intuicijo in so nedojemljive navadnemu umu. Ti, iskalec, če nisi pripravljen na nenavadno življenje, spoznavati resnico onkraj zaves nevednosti, raje počakaj do naslednjega klica. Klic zmeraj pride in takrat ko ga slišiš v svojem srcu, boš vedel, da je prišel tvoj čas. Takrat ne sprašuješ, kaj joga je, takrat ne pogojuješ, takrat umiraš, da se ponovno rodiš.

Prav ta pot, pot, ki so jo mnogi pred nami prehodili, prav to znanje in učenje, ki so nam ga pustili, vsa pravila, ki so zapisana globoko v srcih, vso hrepenenje duše, vse to joga je!

Veliko je padcev in vzponov na prehojenih poteh in mnogi so odnehali, ne videč smisla v vsem iskanju. Učenec ne bo odnehal, našel bo nit, ki ga bo pripeljala do končnega cilja.

Ko govorimo o jogi se je potrebno zavedati, da je to pot učenja, način življenja, ki te pelje proti vzvišenem cilju. Ta pot zahteva disciplino, doslednost, odgovornost za vsako misel in čustvo, za vsako dejanje. Ta pot učenja je način življenja, s katerim je prepojena vsaka celica učenca.

Če nismo pripravljeni izpeljati te naloge, ki jo terjajo pravila joge, za začetek zadošča teorija joge. Zadošča premišljevanje o perečih konfliktih, težkih življenjskih situacijah in smislu nastalega problema. Prav skozi to premišljevanje in odločitev, da sprejmemo drugačen vpogled, se nam zgodi vpogled v drugačno resničnost.

Veliko knjig je napisanih o jogi, a nobena ni dala celotnega odgovora. Karkoli študiramo, beremo, prakticiramo vadbo položajev, ki so podani na tej, nam skrivnostni poti, vedno se sami odločamo, kdaj je naš čas, da lahko stopimo na to pot.

Rada bi poudarila, da na tej poti k sebi in k svojemu notranjem bistvu preveč poudarjamo pomen fizičnega telesa.Telo potrebujemo, da se skozenj udejanjamo, da funkcioniramo v tej manifestaciji. Kljub temu pa nam je navezanost na lastno telo in njegove potrebe ovira.

Pot joge je pot dojemanja sebe in svoje resničnosti preko zavesti. Čim bolj širimo svojo zavest, vse bolj dojemamo resnico onkraj vidnega sveta. Resnica, ki jo spoznavamo, nas bogati, nas osvobaja nepotrebnega balasta. Ta ista resnica nas velikokrat boli, ko smo postavljeni pred odločitev, ki se ne sklada s prepričanji in normami tega sveta.

Ker je joga za pot učenja postavila pravila, nam ta ista pravila v takih odločilnih trenutkih pomagajo premostiti ovire. V teh situacijah, ko se srečujemo s temo drugih, nam ta tema privleče na površje tudi našo lastno temo. Samo takrat lahko spoznamo in vžgemo luč, luč ki sveti, da jo prepoznamo v temi.

Zato naj se iskalec zaveda, da odločitev narediti korak pomeni umreti sebi in drugim. Potem, ko umremo, se začne ponovni proces izoblikovanja nove osebnosti, novega telesa z zavestjo ene resnice, ki je iskra luči.

Celotna pot, prehojena skozi učenje, nam odpira videnja in nas sili, da sprejemamo in dojemamo svet in njegove zakone v drugačni luči. Celotna podoba življenja se popolnoma spremeni, dobi novo barvno paleto, novo učenje. V teh učenjih je strnjeno univerzalno znanje v prispodobah, ki se ti odprejo kot večdimenzionalni vpogled. Besede ne morejo opisati vpogledov, ker so le-ti neizrekljivi. Tu gre za vedenje, za notranjo pot. Dojamemo pomen igre boga, dojamemo svojo vlogo v tej igri in na samem koncu dojamemo tudi to neizrekljivo.

Glede na vse to, kar sem podala, bi težko rekla, da je joga pot, v kateri najdemo dobro počutje zaradi počutja, zdravje zaradi tega, ker smo zboleli, in v končni točki, da z nekoliko vajami doživimo spremembo in pot razsvetljenja.

Joga je pot smrti, da pridemo v polnost življenja.

Vse zgoraj podano o tem, kaj je joga, je le majhen uvid v to pot in hkrati delček odgovora. Za to, da se človek dobro počuti, ne potrebuje joge, potrebuje odločitev in zavedanje, da je vse, kar se mu dogaja, njegova odločitev…

Napisala: Ayana

Skozi zgodovino bivanja je človeštvo zbiralo izkušnje. Te izkušnje mu služijo, da se njegova zavest razšri skozi celotno fizično dimenzijo, kar pomeni, da deluje v njej z zavedanjem, po svoji volji. Čas je človekov medij skozi katerega deluje tu, v tej evoluciji, skozi ta isti čas in delovanje nabira izkušnje, in le-te postajajo del človeka.

Jaz (človek) sem izgradil sam sebe, v meni je esenca preteklosti. V meni je mogočni potencial, ki se bo udejanjil. V meni je moja preteklost, moja prihodnost, ki so dogodki polja zavesti. Kaj pa je moja sedanjost? Ta hip tega ne morem povedati, ker je v ozadju celotna paleta mojega doživljanja kot skupek preteklih izkušenj in potencialov prihodnosti.

Vse, kar lahko omenim kot človeško bitje so moji Jaz-i.

V mnogih pogledih me vodi in navdihuje zakon mase, animalni Jaz. Če je nekaj dobro za mojo skupino, za moje pleme, potem je to dobro tudi zame. To kar delajo vsi v mojem plemenu, delam tudi jaz. Moja zavest je večji del v Jaz-animalnem.

Moj človeški Jaz ve za psihologijo duhovnega. Ve, da je to proces delovanja brez kakršnihkoli želja. Želje so usmerjene v ideal, kar ne pomeni izgubiti sebe, temveč sebe prerasti. Bistvo je v zavestnem delovanju, ustvarjalnosti. Prav tukaj so prisotne želje in osebnostna hotenja. Vem in poznam v čem je bistvo, ampak si vzamem čas za še kaj postoriti, preden začnem zavestni proces duhovne poti! To je čoveški Jaz.

Moj božanski Jaz je tisto, kar je v meni :
- nespremenljivo, globok notranji mir, prežet z aktivnostjo, globoka koncentriranost, ne pogojujejo ga zunanje okoliščine.

Prav tukaj, v tem ’sedaj’, se pojavi problem s strani človeškega Jaz-a, ki je usmerjen v osebnostne želje, ki ga zavirajo na njegovi poti. Kaj naj bi bilo prav, da naredi, da vse te ovire premaga, enkrat za vselej, da pokončno dvigne glavo?

Oglejmo si tiste osnovne ovire, ki jih je skozi mnoga življenja postavil sam sebi:
- avtomatizem, navade, ki so tako trde, da se jih ne zavedamo
- psihični avtomatizem, misli, občutki, omejenost, predsodki
- fobije, stereotipno obnašanje, kot so moda, služba, družina

Prav ta avtomatizem naredi iz nas robote, da delamo in delujemo brez prisotne zavesti! Naš razkosan jaz pogojuje naše obnašanje. Delovanje postane pogojeno z zunanjimi dražljaji, ne delujemo po lastni izbiri. Sprejemanje lažne osebnosti je pogojeno z vsiljenimi občutki, preslikava identitete, misli iz zunanjega sveta sprejemamo za svoje. Hočem biti nekdo drug npr. Elvis Presley. Pretirane emocije, ki nas popolnoma preplavijo, jeza.

Ker ima animalni jaz globoke izkustvene korenine v človeku, se upira razvoju. Zanj smrt pomeni prepustiti se človeškem jaz-u.

Kateri so faktorji, ki nam pomagajo prestopiti, se zbuditi v višje stanje zavesti?

- Kontrola in podrejanje animalnega jaz-a, prevzgoja! Nižje ideale žrtvujemo v korist višjih.

- Delo na samem sebi, kar pomeni zbuditi svoj notranji plamen. Izguba tega, kar nismo mi, ni izguba mojega pravega Jaz-a, ni nič človeškega, je animalno.

- Spoznati samega sebe, pomeni osvoboditi se vezi, ki me vežejo.

- Molitev, v smislu stika z duhovnim, so pot pridobitve moči, energije. Molitev, ki povezuje in naredi stik, ki presega racionalno, je prava molitev.

- Razvoj volje. Zavest se ne more prebuditi brez naše lastne volje. Voljo moramo razvijati, tako da upravlja z našim življenjem, da preko nje pridemo do zastavljenih ciljev.Če človek ne deluje s svojo lastno voljo, je njegovo delovanje ničlo. Zavest je stvar voljnega delovanja, ki spreminja človeka. V času delovanja alkohola, droge in drugih opiatov, človek izgubi nadzor nad svojim telesom, nima svoje zavesti, nima lastnega življenja. življenje gre h koncu, nima več pravega smisla.

Smisel človekovega žvljenja je ta notranja avantura, ko spoznava samega sebe in raziskuje svoje polje zavesti.
Nujno je, da spozna vse nivoje svojega obstoja, jih poveže med seboj, da bo lahko svojo zavest dvignil po svoji svobodni volji, na katerikoli nivo bivanja.

Ko rečemo, da človek spozna sebe, pomeni, da nadzoruje samega sebe v vseh dimenzijah in telesih. Vemo, kako nadzorovati fizično telo. Kaj pa drugi elementi, ki so nezavedni, zavedni, podzavestni? Nekateri elementi so bili presvetljeni, nekateri ne. Podzavestni so ostali v temi. Kd človek po mnogih življenjih presvetli vse svoje temne kotičke, takrat spozna sebe in skozi sebe spozna človeštvo, takrat je človek nesmrtni BOG.

Napisala: Ayana

Pri poznavanju dveh psihologij, ezoterične in uradne, se mi porajata dve vprašanji:
- Zakaj človek ni sposoben dojeti pomembnosti naukov, ki so mu podani kot pomoč na poti rasti?
- Kako to, da se venomer odloča za daljše in manj učinkovite metode?

Še sami definiciji obeh psihologij sta različni in nam dasta misliti, da gre za dve popolnoma različni stvari. V bistvu obe obravnavata doživljanje človeka, žal pa se ne podpirata, zaradi človeškega faktorja. Obe obravnavata zavest s svojega stališča dojemanja, s tem, da ezoterična psihologija poudarja globine duhovnega bistva.

Že samo dejstvo, da vse kar živi, živi z zavedanjem, nam da osnovni vpogled v celovitost življenja. Zavedanje se razlikuje samo v tem, koliko je dovolilo, da luč presvetli njegov nivo zavedanja.

Obstoječe teorije psihologije govorijo, da je zavest stanje, ki ga doživljamo danes. Definicija ne more biti sprejeta, ker uradna psihologija zavrača vse kar je duhovno.

S stališča uradne psihologije o zavesti, so veljavne naslednje definicije:
- to je stanje budnosti in prisebnosti, v katerem posameznik ve za sebe in normalno reagira na zunanje dražljaje;
- to je vedenje o lastnem doživljanju;
- to je psihični proces in psihična vseobsežnost doživljanja ali subjektivnih psiholoških procesov v določenem trenutku.

Če psihologija ne sprejema duhovne plati, nam ni sposobna dati odgovorov na večna vprašanja, kdo smo, kam gremo, zakaj smo tu, kaj naj dojamemo.

Kaj je to, kar žene človeka, da raziskuje svoje razsežnosti doživljanja?

Kdo je tisti, ki govori, posluša, ki ima voljo?

Kaj je to, kar je vzrok življenja, kar ne moremo ubesediti?

Vsi ti odgovori se ne morejo podati, če ne poznamo duhovne plati bivanja.

S stališča ezoterične psihologije je znano, da zavest izhaja iz duhovnega in da prav zaradi tega nima forme. Ker smo samo žarki, manifestirani tu, v tem fizičnem svetu, in smo prevzeli telo materije, smo v eni točki bivanja šli v pozabo. Kljub temu je treba vedeti, da se en delček žarka zaveda sebe kot bitja, sebe kot »JAZ SEM«.Ta isti »jaz sem« spoznava vse nivoje kozmičnega bivanja narave. Skozi svoje zaznavanje spoznava kompleksnost bivanja in s tem širi zavedanje tukaj, v konkretnem bivanju. To spoznanje pridobiva preko manifestirane persone, skozi katero se zavest širi v okolje, kjer pridobi jasno sliko zavedanja. Ta center zavesti je kot luč, ki žarči v okolje in tako spoznava svoje polje zavesti. Kolikor je te luči v polju zavedanja, toliko se bitje zaveda svojega obstoja.

Ko govorim o zavedanju, mislim na življenje kot celoto in njegovo manifestiranje tukaj, v tej dimenziji, skozi zavedanje. Prav tako en nivo zavesti karakterizira človeško bitje, tako kot drugi nivoji karakterizirajo živalski svet, rastlinski svet….

Ko gre za človeško bitje, je treba vedeti, da ima človek v potencialu, predispoziciji, reči, ki jih je potrebno ozavestiti. Kar pomeni, da je potrebno spoznati zakone, ki premikajo celotno vesolje, spoznati esenco, ki je v ozadju.

Vsako človeško bitje z rojstvom pripelje »luč življenja« s seboj kot zavest.
Na samem začetku ta zavest ni cela v fizičnem, ima samo nek določen potencial, ki se skozi življenje dviguje in širi v okolje. Širjenje zavesti je odvisno od tega, kar je sam človek realiziral v svojem življenju, kar je uspel doseči v obsegu svoje luči. Kolikšen domet delovanja doseže njegova notranja luč.

Skozi samo življenje se ozaveščajo drugi nivoji bivanja, bolj rečeno, vsak kotiček našega zavedanja je potrebno presvetliti. Vse, kar presvetlimo, vse elemente, je potrebno povezati med seboj v eno celoto, da lahko delujemo. Edino tako ta zavest po svoji volji prehaja v drugo dimenzijo in tam deluje na kateremkoli nivoju.

Na tej poti zavesti nam pomagajo izkušnje preteklih življenj in nam pomagajo, da se zavest razširi v tej fiziči dimenziji.

To pomeni, da se zavedam in delujem po svoji volji.

Napisala: Ayana

Toliko, kolikor je zdravilcev, prav toliko je ljudi, ki jih rabijo.
Zanimivo je opazovati in spremljati maso ljudi, ki se uči, polna entuziazma, idej, planira kaj in kako bo sama začela ali pa nadaljevala pot. Potem vse potihne…

Ko zapustijo tečaje, učilnice, delavnice, se pogreznejo v svoj svet, kot da jih ni bilo. Velikokrat sem se spraševala, ali so res v tako kratkem času spoznali in osvojili celotno gradivo?

Potem sem se spomnila svojih začetkov.

Tako kot oni, sem tudi sama odreagirala. Tudi jaz sem se »pogreznila«, misleč, da sem se kar nekaj naučila.
Sem se res?

Ko sem začela sama delati, sem prav to, kar me je moja mojstrica učila, dobila vse v paketu, vendar malo drugače prerazporejeno in brez ovinkarjenja.

Spomnim se, da je moja prva samostojna iniciacija v reiki I, potekala s skupino 17-ih radovednih in vedoželjnih ljudi. Ni bilo konca in kraja moji »pomembnosti«. Cel svet je bil pred menoj.

V enem trenutku sem dojela, da ta cel svet sploh nisem jaz, je samo milost, da sem tukaj in sedaj, prav tu, na tem mestu, v tej vlogi. Od takrat naprej sem se, kadarkoli so potekale iniciacije, v duhu povezala s svojo mojstrico, z vodniki, z učitelji reikija, zavedajoč se, da sem samo kanal, instrument za delovanje.

Tudi danes, po mnogih letih učenja ter uglasitvah v reiki in v druge tehnike samopomoči, se s hvaležnostjo prepustim milosti Boga.

Vsa učenja v času uglasitve potekajo izključno kot kanaliziranje in glede na ljudi, ki se inicirajo. Ravno zaradi tega je nasploh zelo težko postaviti splošno definicijo o reikiju in v tem kontekstu govoriti, kaj REIKI je.
Lahko samo povem, da je to način življenja!

Tako kot vse druge tehnike in vede, ki jih učim, hkrati tudi živim.

Napisala: Ayana