Nobena neznanka ni teorija o hipnotični regresiji. Z uporabo tehnike hipnoze se oseba popelje v preteklo ali v pretekla življenja. Poglabljanja v tem stanju sežejo vse do prenatalnega obdobja in se nadaljuje vse do arhiva  spomina.

Ko popeljemo pacienta v to globoko stanje, se odpre spomin in pred nas stopi popolnoma nova osebnost, s svojo zgodbo. Pri ozaveščanju se dogaja da popeljani pod vodstvom terapevta začenja in govori v popolnoma njemu neznanem jeziku ali  v starih jezikih in pozabljenih dialektih.

Področje moderne psihologije uporablja tehnike hipnotične regresije z namenom zdravljenja nepojasnjenih strahov ali »fantomskih bolečin« pri pacientih. Omenimo strah pred vodo, in cena tega da se oseba ne nauči plavati; strah pred ognjem, višine, majhnih zaprtih prostorov, odprtega prostora ali pač strah pred množico ljudi.

Po narejeni regresiji se je ugotovilo, da so te osebe doživljale strah in paniko ter stiske, kot resnično doživetje nekega preteklega življenja. Strah pred ognjem je prisoten zaradi sežiga na grmadi v obdobju srednjega stoletja. Pri osebi, ki je imela nepojasnjene bolečine v predelu vratu in ramenih je proces regresije pripeljal do odgovora, da je bila oseba v preteklosti  obrezglavljena na giljotini. Po opravljenih regresijah, ko pacient podoživi vse te grozote, se hkrati osvobodi ujetosti v energiji in spominu preteklosti, ter se v celoti osvobodi fobije.

Prav tako se lahko zgodi, da se med regresijo ozavesti situacija, ko je bila oseba živalca. Tako obstaja primer, ko je regresirana gospa prišla do spomina, da je bila majhen psiček. Da ne bi bila prizadeta zaradi tega, ji je terapevt povedal, da je imela lepo telo in  gospa je zadovoljno sprejela svojo izkušnjo. To nam govori o marsikaterem napačno podanem ali nepravilno razlaganem pojmu o regresiji, da se človek lahko rojeva samo v človeškem telesu!

Človeška bitja načeloma naj bi prevzemala človeško obliko telesa. Kakšno obliko in kakšno telo in izkušnje  so nam potrebne v enem od življenj, je povezano z zakonom karme.

Šrimad Bagavatam poudarja:« Izvirno živo bitje je duhovne narave. Ko želi uživati v tem materialnem svetu, prihaja sem v to dimenzijo. Lahko dojamemo, da sprejme in se naseli v človeško podobo, prevzame ljudsko obliko. Zaradi svojih degradiranih aktivnost, dejanj in dela, pada v vse nižje oblike življenja kot so: živali, rastline ter vodne živali.S postopnim procesom evolucije,  živo bitje ponovno pridobi človeško obliko,in priložnost, da izstopi iz procesa rojstev in smrti«.

Na podlagi informacij med regresijo, lahko ugotovimo, da se med življenji prikaže zelo dolga praznina. To se večinoma pojasnjuje s tem,  da naj bi duša bivala v duhovnem svetu.

Po Vedah, temu ni tako.

Po izstopu iz telesa, se duša ponovno utelesi, poišče naslednjo maternico za rojstvo in se rojeva v različnih telesih. Lahko se celo utelesi v drugih svetovih. Ta proces med izstopom duše in utelešenjem je zelo hiter.

Duhovni svet je nekaj, kar je nad reinkarnacijo. Duša skozi izkušnje in prehode 'methamorfozis' lahko doseže to stanje osvoboditve, in takrat doseže duhovni svet.

V Baghavad giti Krišna pravi: »O, Ardjuna, tisti ki pozna mojo transcendentalno moč pojavljanja v tem svetu in moje aktivnosti v njem, se nikoli več ne rojeva po zapustitvi tega materialnega telesa, v telesni obliki. On doseže božansko prebivališče v večnosti. Yogi, popoln v predanosti, se ne vrača nazaj v ta svet, on biva v svetu popolne brezskončnosti, blaženosti.«

Zakon karme je popoln in vsaka duša se takoj po zapustitvi fizičnega telesa, ponovno utelesi glede na svoj  karmični zapis.

Bhagavad gita pravi: «Kateregakoli stanja da se spomni duša po izstopu iz telesa, temu sledi prav takšno utelešenje, ki je bilo zaznano v občutkih ter  se brezpogojno doseže«.

Če se je duša spoznala skozi duhovni trening, ne bo imela želja, in posledično s tem ne bo imela obvezo da se ponovno utelesi.

Se nadaljuje

Margarita Hot, Ayana

V pisnih izročilih, Bibliji, Talmudu, sebe imenujejo z različnimi imeni –  od tod je tudi pri nas kot tudi v svetu nekoliko različnih imen za to ljudstvo. Pri nas so znani pod imenom: Židje ali Judje, Jevreji, Hebrejci, Ivri, DŽehudi, Jehudijci, Čifuri ….

Etnografsko se danes po svetu  razlikujejo tri glavne skupine tega ljudstva:

• Aškenazije – ljudstvo, ki govori  jidiš in prihajajo iz  Srednje Evrope;
• Sefarde – izgnani iz Španije v 15 stoletju, govorijo sefardski jezik, in so večji del skupina Bosanskih Jevrejev;    
• Edot Hamizrah – izvirajo iz Afrike in Azije , pretežno  govorijo hebrejski jezik.

Židovska vera je v svojem razvoju šla skozi nekaj faz:

• plemenska verovanja in magije,
• totemizem,
• fetišizem.

Vse to se da odstreti skozi biblijske zapise. Postopoma je vera v enega Boga izrinila mnogo-božanstvene idole. Vendarle se je pristnost in svetost zrušenih templjev 'kumirjev' prenesla na enega Boga, po imenu Jahve.

Ko je nastala Židovska kraljevina, je Bog prevzel vladavino in zemeljskim podanikom postal nebeški kralj ter vladal njihovi zgodovini.  Zemeljski vladarji so samo izvršitelji njegove volje in čuvarji njegovih zakonov.

Judovstvo  ne pozna božanske hrane in pijače,  ker se Bog poslužuje samo z naravnimi  pojavi: blisk, veter, dež, ogenj.  On jezdi na oblakih.  Vse to so simbolni znaki njegove moči. V samih Božjih opravilih ni božanske moči, ni božanske vsebine. Z izničenjem ideje o pomnoževanju in delitvi v božanskih sferah, judovstvo  izniči delitev oblasti na dobro in slabo. Bog je naredil človeka in mu dal svobodno voljo ter možnost izbire, ponižnosti ali kljubovanja Boga.

 V starem Judovstvu ni izvirnega greha, niti verovanja v posmrtno življenje, raja in pekla ter kaznovanja in nagrajevanja po smrti. Preroško gibanje postavlja temelje bogoslužju čistega eno-božanstva.

V času babilonskega suženjstva so judje sprejemali verovanja babilonskih in drugih mitov, kot je npr. stvaritev sveta in človeka, potop…. Po povratku v pradomovino se pri judih  formira bogoslužje v svetiščih. Določitev sobote – sabata  kot dan za počitek, predstavlja revolucijo v razvoju človeštva. Do tedaj niso poznali  dan za počitek kot odmor po šestih dneh dela. V sinagogah se opravljajo  molitve in bogoslužje , po potrebi pa tudi drugje. Sam odnos med Bogom in verujočim  je brez posrednika, je direkten. Po rušenju hramov in državnosti, preneha obredno žrtvovanje in se bogoslužje udejanja kot molitev in razlaga psalmov.

Sveta knjiga Judov je Talmud. Ona predpisuje do potankosti vse obrede in počela v judovstvu. V njej regulira stopnjo obstoja verovanje v pekel in raj, v kazen za slaba dela po smrti.

V srednjem stoletju se pojavi Kabala, ki pritegne iskalce resnice, ki so jo iskali preko Talmuda in Biblije, kot tajne in skrite mistične napotke. Pod vplivom kabalistov se v judovstvo  vnašajo mnogi, do tedaj neznani, manjši obredi, ki pustijo zaznamek veri.

V 18 st. se v Evropi, kot reakcija težkega položaja židovskega prebivalstva, poraja strogo talmudsko rabinsko vodstvo in se delno postavlja panteistično-hamitsko gibanje. Vodje gibanja s plesom, pesmijo in umirjenimi besedami tolažijo svoje častilce. V 18. in 19 st. prihaja do verskega razslojevanja Židov. Vzporedno z meščanskimi svoboščinami nastaja gibanje židovske reforme. Sinagoge se gradijo podobne v svoji razporeditvi kot krščanske katedrale,  z orglami, duhovščino ki se oblači v obleke podobne krščanski duhovščini. Nasproti temu nastaja ortodoksno  konzervativno gibanje z namenom, da ohrani tradicionalno judovstvo po izročilih Talmuda. 

Danes v svetu živi okrog 15 milijonov Judov. Samo v Evropi jih je 4 milijone, v Ameriki 7 milijonov, v Aziji 3,5 milijonov, Afriki 180 tisoč ter v Avstraliji in Novi Zelandiji 72 tisoč. V drugi svetovni vojni je v koncentracijskih taboriščih bilo ubitih preko 6 milijonov Židov. V tem času je zginilo največ Judov, ki so živeli na področju Balkana.

Margarita Hot

BALKANSKE LEGENDE

KONJIC,  majhno mestece v severni Hercegovini, je predstavnik resnične  zakladnice mističnih dogajanj.

V knjigi arheologa, Konjičana, prof.dr. Pavla Anđelića  pod naslovom »Historijski spomenici Konjica in okoline« je napisal, da ima voda pomembno vlogo v kultu in obrednosti vseh religij. Verovanja starih Slovanov so večinoma povezana z vodo.

Glede kultnih voda v Konjicu in okolici, ni možno določiti, če je ta obredni postopek obstajal prej, preden so prišli Slovani, ali so sam kult prinesli s seboj v te kraje.

Dejstvo je, da se je kult vode globoko prijel in pustil trde korenine pri slovaniziranem prebivalstvu in pri samih Slovanih po doseljevanju in nastanitvah  na tem prostoru.

Ne kristjanstvo in ne islam ga ni moglo popolnoma uničiti, so ga samo rahlo izpodrinili.

Boračko jezero, globoko vsajeno med hribovitim predelom Borašnice ter Črne Gore,  je izzvalo strahospoštovanje, strah v prebivalcih. Legenda pove, da je na mestu današnjega jezera nekoč stalo bogato mestece. Prevzeti od bogastva, so  meščani postali prevzetni, brezbožni in predrzni. Po svetu je v tem času potoval Sveti mož, preoblečen v klošarja, brezdomca. Na svoji poti zavije v to bogato mesto. V njem ni dobil niti vode niti hrane pa tudi prenočišča ne. Usmilil  se ga je le revež, ki je imel komaj kaj za preživetje. Pred jutranjo zarjo, Sveti mož naroči siromaku, naj pobere vse svoje premoženje, otovori konja in takoj odide iz tega negostoljubnega mesta; naj sledi svojemu konju do mesta,  kjer se bo konj ustavil in trikrat udaril s kopitom ob tla! Tam naj se naseli, in postal bo srečen.  Siromak brez obotavljanja naredi kakor mu je bilo zapovedano s strani Svetega moža in ko se je  na poti, pod vasjo Borak,  obrnil v smeri od koder je prišel,  je na mestu bogatega mesta,  stala voda, nastalo je jezero. Mesto je bilo z vsemi stavbami in prebivalci vred potopljeno. Tako je nastalo Boračko jezero. Siromak je nadaljeval je svojo pot za konjem in ga sledil, dokler se konj ni ustavil in udaril trikrat s kopitom ob tla.Kot spomin na siromakovega konja, mesto dobi ime Konjic.

V osnovi te legende  se prepozna kult vodnega božanstva in svetega konja.

Francoski potopisec Kuiklet v 17st. opozarja, da se je v tem obdobju, prav tu na Boračkem jezeru, očuval spomin na človeško in živalsko kultno žrtvovanje. Kukliet je potoval iz Dubrovnika proti  Sarajevu in je te kraje obiskal 24. marca 1658 leta. Zapisano je:« Mimo Glavatičevega smo prišli na mostarski drum, cesto; karavana je šla mimo nekega jezera, iz katerega se je po zgodbah ljudstva, naših vodnikov ter upravljalcev vozov, vsako leto iz jezera pojavlja bitje, neka vrsta zmaja. Ono je pogoltnilo ljudi in konje, ki so takrat prišli mimo. Potem se je bitje hitro vrnilo nazaj v globine jezera.« Ciklično zmajevo pojavljanje iz globin in prihod na površje ter požiranje ljudi in živali, govori o prastarem kultnem žrtvovanju, ko so žrtvovali prav tem  vodnim bogovom – ob določenih verskih obrednih ritualih.

O močnem verskem vplivu in kultu vode govori naslednja zgodba:

Nad vasjo Ribići se nahaja jama z imenom Kuhija, globine nekaj deset metrov. Vhod je zelo zožan, potem pa se odpre v široko dvorano, ki se na koncu ponovno zoži in v globinah preide, se zlije, v podzemno jezero. Prebivalci vasi Ribići so izključno muslimani, in so obdržali starinske običaje. V času velikega sušnega obdobja prihajajo sem v Kuhijo in prosijo za dež. Ta običaj izvira še iz obdobja staroslovanskega kulta vodnega božanstva, Gospodarja dežja, ki prebiva v globinah podzelja.

Severozahodno od vasi Ljesovina, se nahaja precej močen izvir  – vrelo, Trijebelj.V času poletja vsi izviri razen izvira Trijebelj, v katerem je vedno voda, presahnejo. Med samim izvirom in vasjo so še danes vidni ostanki rimskega vodovoda. Ime izvira je vezano  na  njegov osnovni kultni namen in karakter, žrtvovanje,  o čem govori že samo ime – treba ali trijeba,  kar pomeni žrtev.

Spodaj,  pod vrhom planine Bitovinje, na južni strani izvira nekaj zelo močnih izvirov vode, pod skupnim imenom Trojanci. Voda iz Trojancev ima konstantno temperaturo. Voda je pozimi topla, poleti hladna! Ime izvira – nosi v sebi spomin na rimskog cesarja Trajana, ki se s simbiozo slovanskega in rimskega prebivalstva na Balkanu in Podonavlju izenačuje s slovanskim bogom Troglavom.  Podobna imena srečujemo tudi v drugih delih Konjiške občine. Npr. zdravilni izviri  Grozničavac v Čelebićih, Grozničava voda v Homolju, Zmajevo vrelo pri Solakovi trdnjavi, Želodčna voda v Mircu ter Mejtef v Obrimih.

Zgodba o Tudupu

Po Hercegovini se je govorilo, da se v Konjicu, v zimskih nočeh ko sneg prekrije dolino in bregove, pojavljajo neke čudne sledi, ki niso niti človeške niti živalske! Takrat ljudje šepetajo, na pohodu je Tudup, dobrovoljno bitje, ki živi v najglobljem delu Neretve,  imenovanem Kazan! Nihče ne more priseči, da ga je kdo videl in križal svojo pot z njim. Kljub temu, če kogarkoli v Konjicu vprašate kašen je Tudup, vam bo znal odgovoriti. Je grdoba – napol človek, napol riba. Na nogah ima plavutke, namesto stopal, med prsti na rokah je plavalna kožica, pokrit je z ribjimi luskami. Njegova glava je okrogla,   z drobnimi črnimim očmi in dvema luknjicama  na mestu nosu, na vratu ima škrge! Usta so mu velika, z debelimi ustnicami, izgleda kot bi se smejal. Navzdol po hrbtu so raznobarvna plavalna krilca.

Od kod prihaja in kako dolgo živi v Kazanu, tega ne ve nihče. V ljudskem izročilu se govori,  da je to prekleti sin nekega kralja s tega področja, gospodarja teh prostorov  pred 1.000 leti! Legenda govori, da je lepi princ ukradel  lepo hčer Glavatico boginji Neretvi in se ji s tem zameril. Boginja Neretva ga je čakala,  ter ga ob neki priložnosti potegnila v svoje globine, ga spremenila v čudaško bitje, tako  da ne more živeti ne med ribami ne med ljudmi. Neretva ga je preklela, da bo kot takšen živel v njenim globinah dokler je  v njenem kanjonu kaj vode. Nesrečni princ se od takrat skriva v podvodnih jamah. V njem je ostala živa človeška duša s hrepenenji in željami, kot bi bil človek. Tako nesrečni princ Tudup včasih,  v gosti temi, zapusti svoje bivališče ter tava po človeških naselbinah, da si zadovolji svoje hrepenenje po človeški družbi, smehu ter petju. Posebej ima rad hladne zimske večere, ko se dekleta in fantje sestajajo ter skupaj mesijo pecivo imenovano »ćetenija«. Sladica se dela samo v hladnih dneh. Ko je narejena, se da namreč  ohladiti na zunanji zid pred hišo ( t.i. avlijski zid). In, ko se ćetenija hladi, se prikrade Tudup in  sladico ukrade, potem pa  poda v beg proti Neretvi. Za njim ostanejo le sledi v snegu.

Konjiški fantje so postavljali straže, da bi dobili tata iz Neretve, pa kljub temu Tudupa še nihče ni zasačil – nikoli in nikdar!

Priredila: Margarita Hot

Fotografije: Nevenka Mulej

Znanost je namenjena za dobrobit človeštva na vseh področjih. Vendarle, če pogledamo iz drugega zornega kota, ona proizvaja kontra efekte s svojo industrijsko tehnologijo, grozi nam iz vseh koncev z zastrupljanjem narave, izkoriščanjem njene lepote, pa celo z atomsko vojno.

Nekoč, v preteklosti, sta se znanost in religija medsebojno smatrale povezne, no sčasoma pa so postale soočene z diametralnim nasprotjem v svojih osnovnih interesih. Danes, v sodobnem času je to nasprotje na žalost še bolj očitno kot kadarkoli prej.

Pred tridesetimi leti se je skupina znanstvenikov iz univerze Harvard srečala s skupino teologov v upanju, da bodo z njimi ustvarili sodelovanje in dialog. Vendar so jih teologi odbili z razlago, da znanost nima nikakršnih skupnih točk z religijo, in jo zaradi tega ne more ocenjevati, kritizirati niti komentirati.

Ko dodatno potrdilo svojega odbijanja so teologi trdili, da se po njihovo religija ukvarja s proučevanjem bistvenih značilnosti življenja. Oni se ukvarjajo z ljudskim upanjem, strahovi in težnjami, medtem ko se znanost ukvarja samo z obrobnimi stvarmi.

Ko je F. Kapra v svoji knjigi “Tao of physics” dejal: ‘Jaz verjamem, da v realnosti znanost dopolnjuje eno od najpomembnejših vprašanj, s katerimi se ukvarja religija, vendar moramo spomniti, da se to nanaša na neinstitucionalno religijo, in ne na religijo v njenem generalnem smislu.’    

V muzeju v Bostonu, na sliki znanega slikarja P. Gogena je napisal: “Od kod smo prišli? Kam gremo?” To so vsekakor vprašanja, ki so enako pomembna tako v znanosti kot v religiji. Tako je ob neki priložnosti, znan nobelovec in fizik D. Vald dejal, da je vsakdo, ki poizkaša najti odgovore na ta vprašanja, globoko verna oseba. Albert Einstein je izjavil, da je “znanost brez religije hroma, a religija brez znanosti slepa”.

V tem zadnjem stoletju smo priča hitremu in eksplozivnemu razvoju materialne tehnologije, na žalost pa se moramo strinjati, da so človeške etične in duhovne vrednote v večini zapostavljene.Takšna neuravnoteženost pelje do velike destibilizacije in preti celo, da uniči človeško civilizacijo. V vsakodnevnem življenju danes dominirajo začasne vrednote, ki poizkušajo potisniti duhovne principe na stran. No, ravno takšen odnos je vzrok temeljne krize vrednot, ki je vidna v vseh aspektih življenja, kar ustvarja neznosno napetost v ekonomiji, družbi in politiki.

Ali zaradi naraščajoče rasti materialne tehnologije počasi izgubljamo tiste osnovne človeške vrednote in celo etične standarde? Celovito in uravnoteženo življenje ne vsebuje samo rasti zunanjih kvalitet življenja, ki ga potencira znanost. Ono se nahaja v mnogo pomembnejšem aspektu, ki temelji na prakticiranju duhovnih vsebin. S tem, ko zanemarjamo duhovne vrednote, smo prisiljeni, da se predamo začasnim materialnim vrednostim, ki siromašijo in otopijo naše zavedanje. Takšna situacija zahteva nujno pozornost vseh svetovnih intelektualnih moči: znanstvenikov, filozofov, učiteljev in vodij skupnosti. Malignost uničuje svet in zato je potrebno najti njen vzrok in odstraniti jedro problema.

Razumljivo je, da v tej pomembni nalogi, racionalne metode naravnih znanosti ne smejo biti edino sredstvo za doseganje tega cilja. One morajo biti povezane in v sodelovanju duhovne prakse in znanja.

Pospešen razvoj moderne znanosti nas je pripeljal do samega roba brezna človešta, ki živi s stalno grožnjo od širitve nuklearnega spora.   Torej, ravno na tem mestu postaja religija relevantena in več kot potrebna glede na to, da znanost postaja nesposobna potegniti črto med pravilnim in napačnim delovanjem.

Človek ima v sebi ogromno kvalitet kot so usmiljenje, prijateljstvo, ljubezen, sočutje z ranjenim, želja po umetnosti ipd. Sama človeška psiha je izredno občutljiva in rafinirana. Iz preteklosti lahko spomnimo nekaj znanstvenikov, kot so R. Bošković, Newton, Pateur, Einstain, Tesla itd. ki niso samo opravljali znanstvene raziskave, ampak so istočasno sprejemali tudi vse tiste neznane naravne fenomene, ki so ostajali izven vsake znanstvene analize in jih priznavali kot kreacijo Boga. Kaj je torej to, kar lahko poveže večna sporočila religije s svetom znanosti?

Ko govorimo o religiji, mislimo na veliko povezujočo moč izven geografskih in ostalih pregrad, moč ki povezuje človeštvo, kazajoč mu njegovo notranjo moč in način kako bi vsak posameznik znotraj njega dosegel svojo notranjo duhovno dimenzijo. Gledati znotraj sebe, znati odkriti svojo neuničljivo univerzalno poveznost sveta in vesolja, kar na koncu pripelje do odkrivanja vseprositne Božje prisotnosti.

To notranjo moč religije je potrebno prenesti na znanost. Primerna ilustracija tega je izjava znanstvenika M. Borne, ki je dejal, da v času ko proučuje atome, vidi Stvarnika. V. Heisenberg je v svoji knjigi “Fizikalna koncepcija prirode” dejal, da bi svet moral biti usmerjen v smeri odkrivanja pravih vrednot znanosti in religije. A to bo možno samo, če najdemo pravo ravnotežje med dvema resnicama.

U Bhagavad-giti, roži Vedskega znanja iz Indije, najdemo podrobne opise o zavesti, umu in njuni pravilni uporabi, o zakonih materialnega sveta, o vseh živih bitjih, Apsolutni resnici I njeni Božanski Osebnosti, o čemer nam govore tudi ostale religiozne tradicije. V Bhagavat-giti je na popoln način narejena sinteza med znanostjo in duhovnostjo.

Danes smo očividci številnih raziskovanj, ki se ukvarjajo s proučevanjem materije in materialnih fizičnih zakonov. Vendar, z ustreznim pručevanjem narave zavedanja, lahko pomagamo v razvijanju naše notranje dimenzije, kar bo prebudilo v nas občutek univerzalne odgovornosti na vseh poljih človeške družbe. Ta občutek bo prisoten v zakonu, znanosti, medicini, politiki idr. In tako bo postal resnični vzrok sreče in blagostanja v današnji civilizaciji.

Izvlečki iz časopisa “Sinteza”, BiH

Margarita

Vse o tistih ljudeh, ki izhajajo iz zvezd: Zvezdna semena – Starseeds

Kaj so zvezdna semena – Starseeds?

Starseed so posamezniki, ko občutijo navdih in pripadnost potem, ko spoznajo,da so prav oni prišli iz drugih svetov.

Na plenetu Zemlja doživljajo – izkušajo samoto in izoliranost, ki je človeško čustvo, prav tako pa imajo občutek da so tujci na tem planetu. Naše obnašanje, naše motive in našo družbo smatrajo nelogično in nerazumljivo.

Starseeds v glavnem zavračajo, da bi postali vključeni v družbene institucije, npr. politične, ekonomske in zdravstvene ustanove. Pravzaprav že kot zelo majhni razumejo vse, kar je “skrito” in umazano z nerazložljivo jasnostjo.

Definicija:

“Strseeds” se opisuje kot evoluirano bitje iz drugega planeta, zvezdnega sistema ali galaksije, čigar specifična – posebna misija je, da pomoga Planetu Zemlja da pride v Zlato dobo v premiku tisočletja.

Starseed se inkarnirajo – rojevajo pod istimi pogoji nemoči in totalne pozabe – brez spomina o njihovi identiteti, poreklu in namenu kot vsi Zemljani. Vendar v genih Starseeds-ev je vpisan poziv k bujenju “wake up call” napravljen, da se aktivira v za to določenem življenjskem trenutku. Poziv za bujenje je lahko nežen in postopen, ali pa zelo dramatičen in hiter.

V obeh primerih je spomin zadržan na različnih nivojih, tako da omogoča starseeds-em da zavestno sprejejo svojo misijo. Njihova povezanost z višjim JAZ se krepi  z dopuščanjem, da so vodeni intuitivno.

Mnogi starsseds imajo zelo pogosto izkušnjo “ izgube duševne teže”. Starseeds lahko v nekaj letih odvržejo omejeno obnašanje in strahove. Zemljani bi potrebovali celo večnost, da to dosežejo. To je zato, ker so starseeds, samo s tem, da so bili prej na drugih planetih z drugačnimi misijami, povsem seznanjeni s proceduro in tehniko dvigovanja zavesti na višji nivo.

Koncepti vesoljskih ladij, intergalaktična potovanja, razni fenomeni prerokovanj in druge oblike življenja v drugih galaksijah so, normalno , za njih povsem logične.

Prepoznate mogoče koga, ki odgovarja goraj navedenemu opisu? Razmislite! Oni so v resnici med nami.

Margarita