Že Egipčani so jo uporabljali; nubijsko glino so uporabljali  za zdavljenje. Grki so za zdravljenje zlomov uporabljali obveze, prepojene z glinastim blatom. Vse to je seveda že davna preteklost in lahko bi mislili, da so v antiki pač uporabljali glino za zdravljenje zato, ker niso poznali učinkovitejših sredstev. In vendar je glina v novejši dobi ponovno prišla v rabo pri naravnem zdravilstu. Največ so k temu preporodu prispevala velika imena nemške naravne medicine: Kneipp, Kuhn, Just, Felke in drugi, ki so uporabljali glino pri svojih naravnih zdravilskih postopkih, na katera je prisegal tudi Mahatma Gandhi.

Ruski vojaki so med prvo svetovno vojno dobili po nalogu vojaških oblasti po 200 g gline; v nekaterih francoskih polkih pa so glino mešali z gorčico. V teh enotah niso poznali dizenterije (nalezljiva  črevesna bolezn s krči v trebuhu in drisko, griža), ki je pustošila po sosednjih polkih. V času konjeniških enot so glino uporabljali tudi veterinarji. Konje, ki so zboleli za gangreno na kopitih, so premestili v hlev, kjer so tla prekopali in zmočili, tako da so se živali prestopale v blatu. Konji so nagonsko iskali glinasto blato, ker so čutili njegovo zdravilno moč.

Pri ljudstvih, ki jim pravilo ‘primitivna’, ker še vedno živijo v tesnem sožitju z naravo, je uporaba gline vsakdanja stvar. Marsikje po svetu je celo v navadi uživanje prsti. Zemljo so gneti v kroglice ali kolačke, jo sušili in jo kuhali, kadar so jo hoteli uživali. Ghandi je to na moč priporočal.  Na Antilih so nekoč poznali užitvno vrsto gline, ki jo sicer najdemo tudi drugod po svetu, kjer otroci ali noseče ženske radi segajo po njej in jo jedo. Mandassaia je vrsta čebel, ki živijo v Amazoniji in nabira glino ter jo skupaj z voskom oblikujejo v nekakšne okrogle ‘lončke’. Izdelajo jih dovolj, da lahko shranijo vanje ves pridelek nenavadno prijetno dišečega medu, ki ga naberejo včasih tudi po več litrov.

Tudi v Švici in Nemčiji so si zdravniki pomagali z glino in v Davosu, pomembnem švicarskem središču za zdravljenje tuberkuloze, so pogosto zdravili z glino. Pacientu so namreč namazali ves prsni koš z vročim glinastim blatom in ga pustili vso noč. Včasih je tako zdravljenje pripeljalo do ‘čudežnih’ ozdravitev. V nekaterih francoskih pokrajinah so glino, ki so jo imenovali ‘nožarsko blato’, uporabljali kot odvajalno sredstva in za zdravljenje opeklin od prve do tretje stopnje.

/ se nadaljuje/

Napisala: Nevenka – povzeto po knjigi Glina zdravi, Raymond Dextreit

Kamnito znamenje. Stebrasto znamenje. Droben prostorski poudarek kozjanske krajine. S svojo svetlino kamna je značilno opazen v ambientu, kjer se nahaja.

Znamenje z imenom Ahac nosi častitljivo letnico 1749. V zgodovini so ga precej prestavljali, tako tudi sedaj nima prave lokacije. Napoti je sodobnemu prometu.

Mogočno oblikovan steber s posnetimi robovi in drobnimi kamnoseškimi detajli, priča o nekdanjem prefinjenem občutku za podrobnosti. Žal temelj znamenja stoji sila neudobno na večjem kamnu in se zdi, da se bo zdaj zdaj prevrnil. Zgoraj se zaključuje s preprosto oblikovanim vrhnjim delom, kot da je nekaj kvadrov položeno eden vrh drugega. In na vrhu nekaj manjka.

Menda je v preteklosti predolgo ležal na tleh in so kakšen del odnesli.

Sivina kamna, tekstura kamna, če pobožamo površino, pa sta tisti lastnosti znamenja, ki navdajata opazovalca z mirom in prijetnim občutkom dotika. Zanimiv je pogovor kamnitega znamenja z leseno skulpturo v bližini.

 Napisala: Vesna

Benka Pulko pravi za projekt naslednje:  “Verjemi vase in osvoji svet”  je neprofitni projekt dobre volje, s katerim se trudimo  ljudje za ljudi zaradi tega, ker tako čutimo, ker hočemo in ker zmoremo. Brez posredovanja društev, organizacij in posrednikov. Osebno želim dati zgled, da boste sledili tudi drugi. Podpiram osebno in čim bolj neposredno pomoč, ki omogoča transparentnost informacij in sprotno ažuriranje podatkov o projektu ter njegov potek.

Zakaj vse to?
21. stoletje je v svetu zaznamovano z rasno diskriminacijo. Iz medijev se čuti, da je čas boja vseh proti vsem. Verski skrajneži nasilno promovirajo svoja prepričanja za ceno tisoče naključnih, nedolžnih žrtev. Zdi se, da se z dejanji na mednarodnem prizorišču bolj promovira sovraštvo kot ljubezen, nestrpnost kot strpnost in netoleranca bolj kot sprejemanje.

V Tibetu se je skozi stoletja razvijalo duhovno bogastvo, ki ga zahodne civilizacije danes tako zelo potrebujemo, če nočemo, da boj za materialne dobrine, nesmotrna poraba surovin in uničevanje okolja ogrozijo prihodnost človeštva do nepovratne točke. Odločilnega pomena je, da združimo moči! Pri tem so lahko strpnost, toleranca in duhovno znanje Tibetancev neprecenljiva pomoč.

Kitajska okupacija Tibeta ni bilo politično dejanje, ki bi posebej vznemirilo mednarodno javnost. Verjetno zaradi pomanjkanja naftnih polj in zaradi mirnega, neagresivnega odziva Tibetancev na nasilje, nihče ni videl posebne potrebe po interveniranju. Danes, ko se okupacija visoke planjave v centralni Aziji nadaljuje, se Tibetanci soočajo s propadanjem svoje kulture, vere in tradicije. V kitajski invaziji od leta 1949 je bilo ubitih več kot milijon Tibetancev, okoli 130.000 pa jih je pobegnilo v Nepal, Indijo in druge bližnje države, kjer še vedno živijo kot begunci. Pet milijonov Tibetancev, ki so ostali v Tibetu, doživlja eno najhujših kršitev človekovih pravic na svetu. Kljub vsemu se po petdesetih letih okupacije še vedno niso odpovedali upanju in nenasilnemu boju za svoje pravice.

Zapostavljenost izobraževanja žensk zaradi tradicionalnih nazorov je v velikem številu skupnosti in narodov širom sveta še vedno očiten problem. Veliko se govori in piše o potrebah, praktičnih rešitev pa je precej manj. Vemo, da so ženske pomemben del razvoja zdrave družbe. Šolanje v državah tretjega sveta je še vedno rezervirano v glavnem za moške predstavnike. Tibetanci imajo sicer tolerantnejši pogled na družbeni položaj žensk v primerjavi z ostalimi azijskimi narodi, a je zaradi revščine, visokega števila Tibetancev v izgnanstvu ter nevarnosti ohranitve integritete naroda, položaj izobraževanja deklet zelo mizeren.

Humanitarnost se je razpasla kot prijazna kuga. Pozdravljam pomoč v vsaki koristni obliki, vsem ki so je potrebni. Ko sem se vozila po Keniji, se spomnim, da so pozornost vzbujale obcestne stojnice z oblačili. Bilo je očitno, da so zahodnjaška in da so prispela kot pomoč. Bila sem zgrožena, ko sem slišala, da jih prodajajo. Sicer za malo denarja, a povem vam, da tisti, ki so pomoči potrebni, nimajo niti malo denarja. Nimajo ga za kruh, kaj šele za obleko.

>> poptv.si/multimedia/preverjeno-za-en-zvecilni-odrekanja.html <<

Potem sem se spomnila svojih aktivnosti pri Rdečem križu, kako sem prala in likala ponošena oblačila in jih nosila na Karitas v veri, da jih bo dobil nekdo, ki jih je potreben. Pa me je življenje na cesti naučilo, da si potrebni morajo darovane reči kupiti. Kriminal, ki meče temno senco na humanitarno pomoč in kaže korupcijo lokalnih oblasti v deželah, kjer so pomoči najbolj potrebni.

Omenjeni problemi so mi dali vedeti, misliti in ukrepati. Pritegnili so me predvsem zaradi dejstva, da imamo v razvitem svetu dovolj razpoložljivih možnosti in sredstev za ublažitev problemov manj razvitega sveta. Na žalost jih vse prevečkrat nesmotrno uporabljamo za pranje lastne vesti in denarja, namesto da bi pomagali konkretno, osebno in z natančno zastavljenim ciljem.

Cilji projekta
Kratkoročni cilj projekta je omogočiti šolanje kar se da velikemu številu tibetanskih deklet. Ob tem bi radi vzpodbudili zavest ter aktivirali pomoč osveščenih posameznikov in podjetij doma in v ostalih delih razvitega sveta.

Dolgoročna rešitev problema je izkoreniniti nepismenosti, minimalizirati neizobraženost in se aktivno priključiti boju za obstanek enega najbolj miroljubnih narodov na svetu.

Dostop do izobraževanja za dekleta bo ugodno vplival na njihov osebni in družbeni položaj. Projekt je usmerjen v prid dvigovanja zavesti človeštva, pospeševanja osebnega, socialnega in duhovnega razvoja ter vzpodbujanja strpnosti, tolerance in nenasilnega reševanja nesoglasij.

Za center pomoči sem izbrala vas tibetanskih otrok (Tibetan Children’s Village), ki sem ga obiskala na poti skozi Dharamsalo. Pred štirimi desetletji je bil to preprost vrtec, za ustanovitev katerega je dal pobudo dalajlama. Do avgusta 2006 je šolo vodila njegova sestra, Jetsun Pema. Danes je to ustanova z desetimi podružnicami, ki pod okriljem predšolskega, osnovnošolskega in srednješolskega programa skrbijo za več kot 16.000 otrok.

Tibetan Children’s Villages
Dharamsala Cantt.
Distt. Kangra, H.P.176216
Indija
Tel: +91 1892-221354
Fax: +91 1892-221670
Splet: www.tcv.org.in
E mail: headoffice@tcv.org.in

V skladu z zakonom se donatorska sredstva v človekoljubne namene lahko zbirajo na posebnem humanitarnem računu. Velikolaški župan Anton Zakrajšek nam je v okviru Ustanove županov sklad  ( za donatorsko pogodbo in/ali potrdilo o donaciji kontaktirajte: Ustanova županov sklad, Levstikov trg 1, 1315 Velike Lašče, DŠ:39010236 ali zupan@velike-lasce.si ) prijazno odstopil podračun (Raiffeisen Banka 24200-9004439507; NUJNO dopisati sklic 650!), ki bo namenjen izključno projektu “Verjemi vase in osvoji svet – Tibet”. Za korektnost pri poslovanju – da bo akcija delovala brez posrednikov, o pravilnostih pri transferjih in tem, da bo pomoč prišla neposredno v roke ravnatelja šole ter njegovega pomočnika za sponzoriranje, za vsakega otroka posebej, pa jamčiva osebno.

Dejanska šolnina je javno objavljena na spletni strani šole, njeno natančno rezčlenitev pa si lahko ogledate tukaj, in znaša 360 $ USA ali 300 € za celo leto šolanja  (Zaradi menjalniških razlik pride občasno do odstopanja. Preostanek denarja združimo s sredstvi iz SMS donacij in manjšimi donacijami ter jih namenimo novemu otroku, ko je dovolj za celoletno štipendijo). Za brezhiben, varen in nemuden ter brezplačen bančni transfer sredstev v roke prejemnika, vestno skrbi banka Raiffeisen.

Septembra 2006 sem prejela veselo pismo generalne sekretarke za sponzoriranje  v “naši” tibetanski šoli. V njem je bil Metok, šolsko glasilo, ki izide dvakrat letno. V poletni številki je na strani 53 zapisano, da smo v enem samem letu delovanja fundacije “Verjemi vase in osvoji svet” postali 19. največji donator.

Ob tretji obletnici delovanja sklada so naši napori veliki 200.000 dolarjev in za celo šolo srečnih otrok. Ponosna sem nase in na vse, ki ste z menoj. Brez vas bi moje sanje ostale le sanje!

Odprtih rok in src so k projektu pristopili in ponudili svojo cenjeno pomoč tibetanskim otrokom spodaj našteta podjetja, šole in posamezniki. Pozdravljam njihovo voljo in moč ter se jim v imenu otrok ter osebno iskreno zahvaljujem.

V prepričanju, da delamo po svojih najboljših močeh, vas prisrčno pozdravljam in vas toplo vabim, da se nam pridružite tudi vi!

Napisala: Benka Pulko

Ko me je kolegica Lucija povabila k sodelovanju pri pripravi razstave o kamnitih znamenjih v Kozjanskem parku sem se najprej spraševala kaj lahko kot krajinarka prispevam ob tej razstavi, ob tej predstavitvi dela kulturne dediščine zavarovanega območja. Znamenja so bila v našem prostoru postavljena v času, ko je bilo potovanje po teh krajih bistveno drugačno od današnjega hitenja in zato so ob poteh drugače opredeljevala krajinska prizorišča.

Kolegica Lucija je opredelila zvrsti in tipologijo kamnitih znamenj, mene krajinarko, so znamenja zanimala kot krajinotvorni element zavarovanega območja in temu namenu so tudi prilagojena moja razmišljanja.

Odgovor na vprašanje zakaj kot krajinarka opazujem in razmišljam o kamnitih znamenjih najdemo že v zapisanih besedah naših prednikov, velikih poznavalcev kulturne dediščine.

Marijan Zadnikar tako na primer pravi: »Mene so zamikala (znamenja, op.avt.) zato, ker so lepotno dopolnilo moje domovine in del njenega umetnostnega obraza.«

Verjetno najstarejši domači zapis o naših znamenjih je sestavek z naslovom »Nektere besede Romarja zastran znamenj ob potih«, ki ga je v Slovenskem romarju – Koledarju v poduk in kratek čas« za leto 1858 objavil njegov urednik Jernej Lenček. V tem sestavku je večletni žirovski kaplan opozoril na to, da »znamnja božja, naj bodo že kapele ali kapelice, križi ali druge pobožne podobe ob potih, vsaktero deželo zelo lepšajo«.

Na spomeniško vrednost znamenj je prvi opozoril France Stele, ki je v njih zaslutil značilno sestavino slovenske krajine.

Priznani slovenski umetnostni zgodovinar in etnolog dr. Ivan Sedej pravi takole: »Tako kot v vseh okoljih je plastika tudi tu vedno sestavni del neke višje enote – arhitekture, kar nam daje dobro iztočnico za opredelitev pojava tako imenovanih znamenj – arhitekture, ki v nasprotju z drugimi oblikami stavbarstva nima neposredne, recimo kar ekonomske funkcije. Znamenje, ki je po izvoru izrazit arhitekturni »dodatek« ob ambicioznih cerkvah v 15. stoletju, ali pa ima v meščanskem okolju podobno funkcijo kot javen spomenik, se je v ljudskem okolju razvilo v izrazit prostorski poudarek, v sestavino kulturne krajine in oblikovanega okolja z nekaj opredeljenimi pomeni: znamenje namreč funkcionira kot kažipot, kot akcent pomembnejšega vaškega prostora, kot simbol bogatejše domačije, kot oznaka meje med dvema farama ali občinama, kot oznaka prostora, kjer se je odvijal kak pomembnejši ali skrivnosten dogodek ali znak, da je v bližini pomembnejša vas, domačija ali romarska cerkev. Že množica funkcij, ki jih je znamenje prevzelo, priča o njegovi vraslosti v ljudsko kulturo. ….znamenje kot akcent v kulturni krajini ali v naselbinskem prostoru je tudi pomembno pričevanje o likovni kulturi, saj se največkrat v vaseh ali pa na njihovem obrobju, srečujemo z izjemno zanimivimi objekti, ki v bistvu »spreminjajo« urbanistični značaj naselja.«

Z znamenji sem se srečevala in spoznavala na številnih terenskih ogledih in za namen razstave pripravila nekaj analiz prostora, ki nam nudijo odgovore o umestitvi znamenj v širše krajinsko območje ter o kvaliteti ambienta oziroma krajinskega prizorišča posameznega znamenja. Analize prostora so prikazane na kartah, risbe so del razstave in kataloga, ki spremlja razstavo.

Na podlagi analiz ugotavljamo, da se od skupno 20 znamenj štiri nahajajo na ravninskem svetu, na gričevju najdemo trinajst znamenj ter tri v hribovitem svetu zavarovanega območja. Namenska raba prostora prav tako dodaja svoje  specifične značilnosti k značaju prostora, kjer se znamenje nahaja. Tako najdemo dve znamenji v gozdu ter eno na gozdnem robu. Tri znamenja stojijo na travniku, v in ob vinogradih prav tako tri. V naselju, oziroma v okviru domačije, pa se nahaja kar enajst znamenj. Zanimiva je tudi ugotovitev, ob katerih cestah, oziroma poteh, se nahajajo znamenja. Ob regionalni cesti se nahajata dve znamenji, ob lokalnih cestah jih najdemo petnajst, tri znamenja pa so ob pešpoteh. Podatek je zanimiv zato, ker danes z avtomobili drvimo iz enega kraja v drug kraj in pogosto teh drobnih prostorskih detajlov sploh več ne opazimo.

Da so znamenja lepotni poudarek naše kulturne krajine, smo spoznali ob prebiranju literature, mene pa je poleg tega zanimalo še, kakšna je kakovost samega  krajinskega prizorišča in  katere rastlinske vrste ga sooblikujejo. V ta namen sem pripravila popis rastlinskih vrst, ki jih najdemo ob in v okolici znamenja ter izrisala skico, ki nam prikazuje prostorsko razporeditev rastlin v odnosu do posameznega znamenja. Naj naštejem nekaj rastlinskih vrst, ki sem jih našla ob terenskih ogledih: črni bezeg (g.Sambucus), leska (g.Corylus), lipa (g.Tilia), češnja (g.Prunus), vrtnica (g.Rosa), smreka (g.Picea), potonika (g.Paeonia), javor negundovec (g.Acer), rdeči ribez (g.Ribes), maslenica (g.Hemerocallis), octovec (g.Rhus), trta (g.Vitis), klek (g.Thuja), jablana (g.Malus), kalina (g.Liguster), pušpan (g.Buxus), španski bezeg (g.Syringa), črni trn (g.Prunus) in bukev (g.Fagus). Rastlinske vrste so seveda tekom desetletij in stoletij močno podvržene spreminjanju, zato naj ta zapis služi zgolj kot zapis stanja v času izdelave razstave.

Ob terenskih obiskih znamenj sem opazila tudi, da je vizualno izpostavljenih kar petnajst znamenj, medtem ko je pet znamenj opaznih šele, ko se jim močno približamo. Ob iskanju zanimivega pogleda za fotografiranje sem opazila, da je ponekod okolica vizualno in motivsko precej moteča, na kar opozarjam, ko zapisujem potrebne ukrepe za izboljšanje krajinskega prizorišča.

Še na en moment nas opozarja Marijan Zadnikar v svoji knjigi, ko pravi, da so znamenja lepotno dopolnilo domovine, zato jih ni mogoče pospravljati v muzeje brez škode za njihovo zgodovinsko in krajinsko pričevalnost. »Znamenja žive svoje drobno in polno življenje edinole v okolju, v katerem so nastala, pa naj bo to skladno urejen mestni ali vaški trg, samotno križpotje sredi travnikov in polj ali razgledna višina, s katere se je prvič pokazala cerkev, h kateri so bili namenjeni romarji in so pri njem zapeli Mariji v pozdrav. Zato so znamenja ne le posamični spomeniki, temveč skoraj vedno tudi sestavni del urbanistične celote, celotne pokrajinske podobe in neokrnjene kulturne krajine.«

Ti drobni prostorski poudarki bogatijo kulturno krajino teh krajev že več stoletij in prav ponižno občudujem skrb in pozornost njihovih lastnikov ter končno vseh ljudi teh krajev, da so se ohranili, kljub burnim družbenim dogajanjem ter tako prispevali bistven člen k identiteti kulturne krajine današnjega Kozjanskega parka.

Naj se pomudimo še pri eni Zadnikarjevi misli: »Vsa naša drobna znamenja res niso francoske katedrale, zato pa so naša in delček naše domovine, ki nam mora biti najdražja na svetu.«

Svojo zadnjo knjigo Marijan Zadnikar zaključuje s stavkom: »Gotovo se bodo nekoč prav ob vseh slovenskih znamenjih razcvetele rdeče gartrože.« S tem, ko svojo poglobljeno raziskavo teh drobnih poudarkov slovenske krajine povezuje s krajinskim elementom vrtnice (gartrože), me je vzpodbudil, da podam predlog, da ob vsakem znamenju, ki se nahaja v našem parku skupaj ob soglasju  lastnikov posadimo vrtnice.

 V nadaljevanju bom predstavila vsa obravnavana kamnita znamenja ter jih predstavila s pomočjo opisa svojih občutkov in opažanj, ki se mi porajajo, ko jih opazujem.

Napisala: Vesna Zakonjšek

Ena skupina ustvarja, proizvaja. To so kreativni ustvarjalci.

V drugi skupini so tisti, ki kritizirajo tisto, kar drugi ustvarjajo in proizvajajo. To so kritiki.

Zavedam se, da je to močno poenostavljeno

Torej… kreativni ustvarjalci v naši družbi ustvarjajo vrednote. Pišejo knjige, skladajo glasbo, ustanavljajo podjetja, pišejo bloge, razvijajo nove avtomobile, ki porabijo manj goriva. V manjših okvirih pletejo nogavice za svoje najmlajše, urejajo vrtove ali s svojo ljubečo navzočnostjo prispevajo k temu, da je družina kraj, ki ti nudi varnost. 

Mislim, da je smisel življenja v tem, da ustvarjamo in svoja dela predstavimo svetu. Dela, ki so izraz nas samih in ki  življenje krepijo in bogatijo.

Na drugi strani imamo kritike. To so tisti, ki ocenjujejo, kritizirajo, včasih pohvalijo dela drugih, a jih najpogosteje raztrgajo, črnijo in jim ne priznavajo vrednosti. 

Ja… le kaj bi bili kreativni ustvarjalci brez kritikov?

Hm… morda srečnejši?

Kritiki presenetljivo pogosto kritizirajo, ne da bi sami znali narediti bolje. Včasih celo lahko čutimo kritikovo zavist in razočaranje nad njim samim, ker njemu  to ni uspelo.  Ali ker pač ni zbral poguma, da bi svoje ustvarjanje pokazal svetu.

Toda bodimo pošteni. Ali nimajo kritiki pogosto prav glede svojih ocen?

Nedvomno! Seveda imajo prav!

Kajti če ustvarjamo, potem vsak poskus ni kreativna mojstrovina. Mojstri postanejo mojstrski, če presežejo začetniško povprečje. In v vsaki stvari najdemo kakšno pomanjkljivost, če le dovolj dolgo iščemo. V vsaki stvari je tudi nekaj dobrega, če se to potrudimo poiskati.

Pogosto je rezultat dela, stvaritev ali ideja preprosto stvar okusa. Kar je nekomu všeč, je za nekoga drugega grozno. In obratno.

Pogosto kritiziramo stvari, ki se ne ujemajo z našimi lastnimi egocentričnimi željami in potrebami. Toda če grem kot mesojedec v trgovino, kjer ponujajo proizvode za vegetarijance in se razburjam – kaj to pove o moji inteligenci?

Problem kritike je, da pri ustvarjalcu pogosto uniči pogum, moč in energijo. Nekdo, ki se pričenja kreativno izražati, je pogosto ranljiv in nesiguren. Tu lahko pomeni kritična pripomba konec ustvarjalnosti, ki bi morda čez nekaj časa pokazala krasne rezultate.

Če ocenjujemo, kritiziramo ali  obsojamo začetnike pri njihovem kreativnem ustvarjanju, lahko govorimo  že skoraj o “telesni poškodbi”. Skoraj tako je, kot bi pohodili nežno rastlinico, še preden ji uspe zrasti v veliko in močno rastlino.

Četudi je kritika pogosto dobronamerna, povzroči škodo. Jemlje pogum, oslabi in seje negotovost. Kritika ne naredi sveta boljšega. Svet naredi slabšega.

Seveda nas lahko pozitivna, konstruktivna kritika v našem ustvarjanju včasih res spravi naprej. Vendar to velja v prvi vrsti za tiste, ki so že prispeli do neke stopnje, profesionalce in prave mojstre. Najprej moram doseči določeno raven,  da znam kritiko pravilno uvrstiti in jo koristiti. Pa še takrat je odvisno od oblike kritike.

To pišem zato, ker vas želim vzpodbuditi, da ste večkrat ustvarjalec in redkeje kritik. Prepričan sem, da s tem pripomoremo k boljšemu svetu.

Prosim investirajte svojo življenjsko moč v to, da dajete svetu, kar bogati vaše življenje in življenje vaših soljudi. Ustvarjajte, namesto da pljuvate po tistem, kar počnejo drugi.

Bodite v tem svetu ustvarjalna sila,  ki proizvaja stvari, ki druge razveseljujejo, jim obogati življenje ali jim pomaga.

Bodite kreativni ustvarjalec – na ta način lahko izboljšate svet. (Ralf Senftleben)

Prispevek: Mateja Ajdnik-Korošec