Nobena neznanka ni teorija o hipnotični regresiji. Z uporabo tehnike hipnoze se oseba popelje v preteklo ali v pretekla življenja. Poglabljanja v tem stanju sežejo vse do prenatalnega obdobja in se nadaljuje vse do arhiva  spomina.

Ko popeljemo pacienta v to globoko stanje, se odpre spomin in pred nas stopi popolnoma nova osebnost, s svojo zgodbo. Pri ozaveščanju se dogaja da popeljani pod vodstvom terapevta začenja in govori v popolnoma njemu neznanem jeziku ali  v starih jezikih in pozabljenih dialektih.

Področje moderne psihologije uporablja tehnike hipnotične regresije z namenom zdravljenja nepojasnjenih strahov ali »fantomskih bolečin« pri pacientih. Omenimo strah pred vodo, in cena tega da se oseba ne nauči plavati; strah pred ognjem, višine, majhnih zaprtih prostorov, odprtega prostora ali pač strah pred množico ljudi.

Po narejeni regresiji se je ugotovilo, da so te osebe doživljale strah in paniko ter stiske, kot resnično doživetje nekega preteklega življenja. Strah pred ognjem je prisoten zaradi sežiga na grmadi v obdobju srednjega stoletja. Pri osebi, ki je imela nepojasnjene bolečine v predelu vratu in ramenih je proces regresije pripeljal do odgovora, da je bila oseba v preteklosti  obrezglavljena na giljotini. Po opravljenih regresijah, ko pacient podoživi vse te grozote, se hkrati osvobodi ujetosti v energiji in spominu preteklosti, ter se v celoti osvobodi fobije.

Prav tako se lahko zgodi, da se med regresijo ozavesti situacija, ko je bila oseba živalca. Tako obstaja primer, ko je regresirana gospa prišla do spomina, da je bila majhen psiček. Da ne bi bila prizadeta zaradi tega, ji je terapevt povedal, da je imela lepo telo in  gospa je zadovoljno sprejela svojo izkušnjo. To nam govori o marsikaterem napačno podanem ali nepravilno razlaganem pojmu o regresiji, da se človek lahko rojeva samo v človeškem telesu!

Človeška bitja načeloma naj bi prevzemala človeško obliko telesa. Kakšno obliko in kakšno telo in izkušnje  so nam potrebne v enem od življenj, je povezano z zakonom karme.

Šrimad Bagavatam poudarja:« Izvirno živo bitje je duhovne narave. Ko želi uživati v tem materialnem svetu, prihaja sem v to dimenzijo. Lahko dojamemo, da sprejme in se naseli v človeško podobo, prevzame ljudsko obliko. Zaradi svojih degradiranih aktivnost, dejanj in dela, pada v vse nižje oblike življenja kot so: živali, rastline ter vodne živali.S postopnim procesom evolucije,  živo bitje ponovno pridobi človeško obliko,in priložnost, da izstopi iz procesa rojstev in smrti«.

Na podlagi informacij med regresijo, lahko ugotovimo, da se med življenji prikaže zelo dolga praznina. To se večinoma pojasnjuje s tem,  da naj bi duša bivala v duhovnem svetu.

Po Vedah, temu ni tako.

Po izstopu iz telesa, se duša ponovno utelesi, poišče naslednjo maternico za rojstvo in se rojeva v različnih telesih. Lahko se celo utelesi v drugih svetovih. Ta proces med izstopom duše in utelešenjem je zelo hiter.

Duhovni svet je nekaj, kar je nad reinkarnacijo. Duša skozi izkušnje in prehode 'methamorfozis' lahko doseže to stanje osvoboditve, in takrat doseže duhovni svet.

V Baghavad giti Krišna pravi: »O, Ardjuna, tisti ki pozna mojo transcendentalno moč pojavljanja v tem svetu in moje aktivnosti v njem, se nikoli več ne rojeva po zapustitvi tega materialnega telesa, v telesni obliki. On doseže božansko prebivališče v večnosti. Yogi, popoln v predanosti, se ne vrača nazaj v ta svet, on biva v svetu popolne brezskončnosti, blaženosti.«

Zakon karme je popoln in vsaka duša se takoj po zapustitvi fizičnega telesa, ponovno utelesi glede na svoj  karmični zapis.

Bhagavad gita pravi: «Kateregakoli stanja da se spomni duša po izstopu iz telesa, temu sledi prav takšno utelešenje, ki je bilo zaznano v občutkih ter  se brezpogojno doseže«.

Če se je duša spoznala skozi duhovni trening, ne bo imela želja, in posledično s tem ne bo imela obvezo da se ponovno utelesi.

Se nadaljuje

Margarita Hot, Ayana

V pisnih izročilih, Bibliji, Talmudu, sebe imenujejo z različnimi imeni –  od tod je tudi pri nas kot tudi v svetu nekoliko različnih imen za to ljudstvo. Pri nas so znani pod imenom: Židje ali Judje, Jevreji, Hebrejci, Ivri, DŽehudi, Jehudijci, Čifuri ….

Etnografsko se danes po svetu  razlikujejo tri glavne skupine tega ljudstva:

• Aškenazije – ljudstvo, ki govori  jidiš in prihajajo iz  Srednje Evrope;
• Sefarde – izgnani iz Španije v 15 stoletju, govorijo sefardski jezik, in so večji del skupina Bosanskih Jevrejev;    
• Edot Hamizrah – izvirajo iz Afrike in Azije , pretežno  govorijo hebrejski jezik.

Židovska vera je v svojem razvoju šla skozi nekaj faz:

• plemenska verovanja in magije,
• totemizem,
• fetišizem.

Vse to se da odstreti skozi biblijske zapise. Postopoma je vera v enega Boga izrinila mnogo-božanstvene idole. Vendarle se je pristnost in svetost zrušenih templjev 'kumirjev' prenesla na enega Boga, po imenu Jahve.

Ko je nastala Židovska kraljevina, je Bog prevzel vladavino in zemeljskim podanikom postal nebeški kralj ter vladal njihovi zgodovini.  Zemeljski vladarji so samo izvršitelji njegove volje in čuvarji njegovih zakonov.

Judovstvo  ne pozna božanske hrane in pijače,  ker se Bog poslužuje samo z naravnimi  pojavi: blisk, veter, dež, ogenj.  On jezdi na oblakih.  Vse to so simbolni znaki njegove moči. V samih Božjih opravilih ni božanske moči, ni božanske vsebine. Z izničenjem ideje o pomnoževanju in delitvi v božanskih sferah, judovstvo  izniči delitev oblasti na dobro in slabo. Bog je naredil človeka in mu dal svobodno voljo ter možnost izbire, ponižnosti ali kljubovanja Boga.

 V starem Judovstvu ni izvirnega greha, niti verovanja v posmrtno življenje, raja in pekla ter kaznovanja in nagrajevanja po smrti. Preroško gibanje postavlja temelje bogoslužju čistega eno-božanstva.

V času babilonskega suženjstva so judje sprejemali verovanja babilonskih in drugih mitov, kot je npr. stvaritev sveta in človeka, potop…. Po povratku v pradomovino se pri judih  formira bogoslužje v svetiščih. Določitev sobote – sabata  kot dan za počitek, predstavlja revolucijo v razvoju človeštva. Do tedaj niso poznali  dan za počitek kot odmor po šestih dneh dela. V sinagogah se opravljajo  molitve in bogoslužje , po potrebi pa tudi drugje. Sam odnos med Bogom in verujočim  je brez posrednika, je direkten. Po rušenju hramov in državnosti, preneha obredno žrtvovanje in se bogoslužje udejanja kot molitev in razlaga psalmov.

Sveta knjiga Judov je Talmud. Ona predpisuje do potankosti vse obrede in počela v judovstvu. V njej regulira stopnjo obstoja verovanje v pekel in raj, v kazen za slaba dela po smrti.

V srednjem stoletju se pojavi Kabala, ki pritegne iskalce resnice, ki so jo iskali preko Talmuda in Biblije, kot tajne in skrite mistične napotke. Pod vplivom kabalistov se v judovstvo  vnašajo mnogi, do tedaj neznani, manjši obredi, ki pustijo zaznamek veri.

V 18 st. se v Evropi, kot reakcija težkega položaja židovskega prebivalstva, poraja strogo talmudsko rabinsko vodstvo in se delno postavlja panteistično-hamitsko gibanje. Vodje gibanja s plesom, pesmijo in umirjenimi besedami tolažijo svoje častilce. V 18. in 19 st. prihaja do verskega razslojevanja Židov. Vzporedno z meščanskimi svoboščinami nastaja gibanje židovske reforme. Sinagoge se gradijo podobne v svoji razporeditvi kot krščanske katedrale,  z orglami, duhovščino ki se oblači v obleke podobne krščanski duhovščini. Nasproti temu nastaja ortodoksno  konzervativno gibanje z namenom, da ohrani tradicionalno judovstvo po izročilih Talmuda. 

Danes v svetu živi okrog 15 milijonov Judov. Samo v Evropi jih je 4 milijone, v Ameriki 7 milijonov, v Aziji 3,5 milijonov, Afriki 180 tisoč ter v Avstraliji in Novi Zelandiji 72 tisoč. V drugi svetovni vojni je v koncentracijskih taboriščih bilo ubitih preko 6 milijonov Židov. V tem času je zginilo največ Judov, ki so živeli na področju Balkana.

Margarita Hot

Zakaj posamezniki ne sprejmejo reinkarnacijo

V knjigi »Poučevanje kraljice Kunti » najdemo naslednje pojasnilo:« Obstaja življenje po smrti, kot tudi priložnost, da se osvobodimo iz kroga rojstev in umiranja ter dosežemo brezsmrtnost. Ker smo navajeni da sprejemamo eno telo za drugim, od prapreteklosti, nam je nemogoče sprejeti misel, da je življenje večno. Življenje v svetu materije je težavno, polno 'matranja',  zato ima oseba glede tega izoblikovano mnenje, da je tudi večno življenje težavno, tako kot je tukaj! To je podobno, kot če pacient jemlje grenko zdravilo, leži v postelji, je in pije ter gre na blato, vse v ležečem položaju, jemlje svoje življenje kot nekaj neznosnega. Velikokrat pomisli:« Ubil se bom!«

V materialnem svetu je življenje resnično težavno in človeka v težkih situacijah pripravi, da se umakne v filozofije ali da vse skupaj negira. Pa nič od vsega ni potrebno, ne moremo negirati svoj obstoj. Dovolj je, da o zapustimo telo, preidemo v večno življenje.

Izventelesne izkušnje, hipnotična regresija in reinkarnacija

Izventelesne izkušnje

O izven telesnih izkušnjah (VTI) se vse bolj pogosto govori in se povezuje s samim pojmom reinkarnacije. Te izkušnje ima vsak in jih doživlja v sanjah, ko redno, v spanju zapušča svoje telo. Pogosto se sprašujemo, kako smo sanjali sanje,  ki nimajo prav nič opraviti z nami, ali so popolnoma nepovezane. V sanjah smo srečevali osebe, popolnoma neznane v našem vsakdanjem življenju..

Sprašujemo se, če ima naš um moč projiciranja in izmišljevanja mnogih zgodbic, ali je to moč uma da akumulira slike in dogodke iz življenja v življenje.

Vede nam govorijo, da naš um ne more projicirati in se izmišljevati česarkoli kar ne obstaja. Obstaja samo eden Stvarnik, Vsemogočni Bog, a vse kar ljudje napišejo, posnamejo, sanjajo, že obstaja.

Kolikokrat smo se zbudili iz groznih sanj in si odahnili, nevede da so ta sanje samo eden od dogodkov iz našega preteklega življenja. Dogaja se, da smo v sanjah v drugem času, prostoru in v drugem spolu z oblačili, ki pripadajo temu, preteklemu času. Enako se podoživljajo zgodovinski dogodki in jih je v budnem stanju mogoče preveriti.

Na drugi strani so spet sanje, ko se znajdemo v situaciji, da nam ni jasno ali sanjamo ali smo resnično zbujeni.  Temu se reče, da gre za astralno potovanje ali » izlet sanjača«, ki se dogajajo v neki drugi razsežnosti.

Vse to so nam dokazila, da se spomini in izkušnje, pridobljene skozi mnoga življenja, za vedno shranijo v umu in se preko astralnega telesa prenašajo iz enega telesa v drugo.

O VTI nam govorijo marsikatere obsmrtne izkušnje pri klinični smrti, operacijah, ko so pacijenti brez ovir opazovali vse kar se dogaja okrog njih. Vse te zgodbe imajo skupni imenovalec, da niso čutili nobene bolečine, so bili popolnoma pomirjeni. Lebdeli so nad svojim fizičnim telesom in pri tem imeli popolno moč premišljevanja, poslušanja ter videnja.

In če se sprašujemo, kaj je to kar v sebi nosi vse kvalitete bitja in ga dela zavedajočega? Odgovor je – duhovna duša!

Iz tega sklepamo, da se iz popolnoma neaktivnega mrtvega telesa, duša dviguje in odhaja v subtilne svetove kjer nadaljuje intenzivno življenje.

V toku življenja se v popolnem nezavedanju na subtilnem nivoju dogaja izoblikovanje našega novega telesa za naslednje življenje.

Postopek je enak kot pri gosenici, ki drsi po listu ne zavedajoč se, da se bo prelevila v metulja.

Ta proces preseljevanja  duše iz telesa v telo je reinkarnacija.

Se nadaljuje …

Margarita Hot, Ayana

Pojem 'reinkarnacija' pogosto zasledimo v raznih publikacijah, na televiziji, v literarnih delih, ter v sodobni glasbi. Žal, zelo malo je znanstvenih raziskav in mnenj, kaj reinkarnacija je. To področje je postala tema cenenih oddaj in tabloidov ter rumenega tiska. Marsikdaj se osebnosti v tem življenju, še posebej slavne, poistovetijo z liki in življenji zgodovinskih imen, s poudarkom, da so to bili oni v preteklem življenju.

Resnični iskalec o reinkarnaciji bo poiskal avtentične spise in dokazila, ki mu ponujajo pojasnitev tega pojma. Vedski spisi, pisani pred 5000 leti, so najstarejši na Zemlji in so do danes ohranili pristnost in življenjsko vsebino.

Pojasnila o reinkarnaciji najdemo v Bhagavad-giti:

Pred začetkom boja na bojišču Kurukšetre, pred samo bitko in po boju, Krišna, Vrhovna Božanska osebnost, pojasnjuje svojemu učencu Ardjuni, pojem brezsmrtnosti duše:«Nikoli ni bilo trenutka,  v katerem Jaz nisem bil, ne ti in ne vsi ti kralji. In nikoli v prihodnosti nobeden od vas ne bo prenehal biti. Vedi, da je to kar prežema celo telo, neuničljivo. Nihče ne more uničiti brezsmrtno dušo«.

Danes, v času splošnega ocenjevanja, tehtanja ter dvomov, se bo našel kakšen skeptik, v znanstvenih in drugih krogih, ki bo podvomil  v obstoj duše. Zato, ker jo ne more videti, meriti in tehtati, zato ker je subtilna, je enostavno nedosegljiva grobim človekovim čutilom.

Krišna pojasnjuje Ardjuni: «Eni gledajo na dušo z občudovanjem, drugi jo opisujejo z navdihom, tretji o njej poslušajo z radostjo in hrepenenjem. Obstajajo še tisti, ki so slišali o njej in jo preprosto ne dojamejo«.

Da duša je. Da je prisotna, ni samo stvar verjeti ali stvar logičnega dojemanja.

Pomembna je pot učenja ter dojemanja nauka o reikarnaciji, da dojamemo razliko med osebnostjo in dušo. Zavedanje je konkreten dokaz prisotnosti duše v telesu. Tako kot vemo, da je sonce na nebu, ne glede  na to, da so prisotni oblaki ki ga zastirajo. Telo brez prisotnosti duše bi bilo ena navadna prisotna gmota materije tukaj v prostoru, kot je avto nepokreten  in nefunkcionalen predmet, če ni v njem voznika, da ga vozi in usmerja.

Opažamo da se tekom življenja naše telo spreminja  in gre skozi razvojne faze: otroštvo, odraščanje, dozorelost, staranje ter proti koncu življenja hiranje in smrt. Tudi to nam je znano, 'da to kar je prisotno v telesu', zavest in zavedanje, se ne stara s telesom, ga nadživi in nadaljuje življenje tudi po smrti telesa.

Bhagavat gita: «Duša se nikdar ne rojeva in ne umre…Ni ubita ko je ubito telo«.

In kaj se dogaja z dušo »ko je telo ubito«?  Duša gre v novo telo. Temu procesu se reče  reinkarnacija!

Bhagavad gita podaja: »Tako kot duša prehaja v svojih izkušnjah od obdobja otroštva pa vse do starosti, na enak način prehaja iz telesa v telo. Ozaveščena oseba ni presenečena z opisovanjem tega dogajanja.«

Kot je razvidno iz že napisanega, duša se spreminja in jemlje naloge večkrat v že obstoječem telesu. Biologija nas uči, da se celice  tekom življenja spreminjajo,  nastajajo in umirajo, ter da se v celoti organizem obnovi v sedmih letih. Če se pogledamo v ogledalo vsakih nekaj let,  bomo zagledali v njem drugačen odsev  kot je bil pred leti. Kljub vsem tem sprememban našega telesa, je v njegovi notranjosti nespremenjenost tistega, ki je večno prisoten.

»Tako kot oseba vedno oblači novo obleko in zavrže staro, na enak način duša zavrže materialno telo, katero postaja neuporabno in brezkoristno«, poudarja Bhagavad gita. Tako duša ostaja ujeta v krogu rojstev in umiranja. O tem Krišna razlaga: «Tisti, ki se je rodil, je sigurno da bo umrl in se bo po smrti ponovno rodil«.

Po vedskem izročilu obstaja 8.400.000 življenjskih oblik – od bakterije, ribe, ptice, sesalca, plazilca, živali in  ljudi. Glede na svoje želje se vsa živa bitja neprenehoma rojevajo v teh vrstah.

Um je tisti, ki upravlja z mehanizmom  za preseljevanje duš iz telesa v telo.

Gita pojasnjuje: «Kateregakoli stanja se duša spomni pri odhajanju iz telesa, bo nepreklicno to isto stanje prevzela pri naslednjem uteleševanju. «Se pravi, da vse kar misli, doživlje, čuti … v svojem življenju, um shrani sliko, ki vpliva na naše misli v zadnjih minutah našega življenja. Skladno z mislimi, nam materialna narava določi odgovarjajoče telo..

"Živo bitje, ki vzame grobo telo, dobi temu pripadajoče organe, oči, jezik, ušesa, nos,  moč čutenja … in vse to se zbere  okrog uma, tako da uživa v tej izbrani vrsti materialnega bivanja".

Iz tega, kar je podano, je razvidno, da lahko mentalna polariteta vodi dušo navzdol, ter se ujame v različnih telesnih vrstah.. .

Če nekdo živi v človeškem življenju na nivoju živali, ter stvari počne  temu primerno, bo v naslednjem življenju dobil to možnost preizkusiti in zadovoljiti te svoje nagone. »Če nekdo umre v neznanju, se rojeva v živalskem kraljevstvu«! Če to čudovito življenje, ki nam je dano, zapravimo pri zadovoljevanju nepomembnih želja in strasti, smo se obsodili na brezskončni krog življenja in umiranja.

Nevedni ne morejo vedeti kako lahko živa bitja zapustijo svoje telo, ne morejo razumeti katero telo ima ujeto v 'gunah' narave. Tiste oči, ki so izurjene v videnju, vidijo vse. Predani transcendentisti, utrjeni v samospoznanju, razločno vidijo in razločujejo vse. Kdo nima razvitega uma, trdnega samospoznanja, ne more dojeti in videti kljub temu, da se trudi.

Se nadaljuje!

Margarita Hot, Ayana

BALKANSKE LEGENDE

KONJIC,  majhno mestece v severni Hercegovini, je predstavnik resnične  zakladnice mističnih dogajanj.

V knjigi arheologa, Konjičana, prof.dr. Pavla Anđelića  pod naslovom »Historijski spomenici Konjica in okoline« je napisal, da ima voda pomembno vlogo v kultu in obrednosti vseh religij. Verovanja starih Slovanov so večinoma povezana z vodo.

Glede kultnih voda v Konjicu in okolici, ni možno določiti, če je ta obredni postopek obstajal prej, preden so prišli Slovani, ali so sam kult prinesli s seboj v te kraje.

Dejstvo je, da se je kult vode globoko prijel in pustil trde korenine pri slovaniziranem prebivalstvu in pri samih Slovanih po doseljevanju in nastanitvah  na tem prostoru.

Ne kristjanstvo in ne islam ga ni moglo popolnoma uničiti, so ga samo rahlo izpodrinili.

Boračko jezero, globoko vsajeno med hribovitim predelom Borašnice ter Črne Gore,  je izzvalo strahospoštovanje, strah v prebivalcih. Legenda pove, da je na mestu današnjega jezera nekoč stalo bogato mestece. Prevzeti od bogastva, so  meščani postali prevzetni, brezbožni in predrzni. Po svetu je v tem času potoval Sveti mož, preoblečen v klošarja, brezdomca. Na svoji poti zavije v to bogato mesto. V njem ni dobil niti vode niti hrane pa tudi prenočišča ne. Usmilil  se ga je le revež, ki je imel komaj kaj za preživetje. Pred jutranjo zarjo, Sveti mož naroči siromaku, naj pobere vse svoje premoženje, otovori konja in takoj odide iz tega negostoljubnega mesta; naj sledi svojemu konju do mesta,  kjer se bo konj ustavil in trikrat udaril s kopitom ob tla! Tam naj se naseli, in postal bo srečen.  Siromak brez obotavljanja naredi kakor mu je bilo zapovedano s strani Svetega moža in ko se je  na poti, pod vasjo Borak,  obrnil v smeri od koder je prišel,  je na mestu bogatega mesta,  stala voda, nastalo je jezero. Mesto je bilo z vsemi stavbami in prebivalci vred potopljeno. Tako je nastalo Boračko jezero. Siromak je nadaljeval je svojo pot za konjem in ga sledil, dokler se konj ni ustavil in udaril trikrat s kopitom ob tla.Kot spomin na siromakovega konja, mesto dobi ime Konjic.

V osnovi te legende  se prepozna kult vodnega božanstva in svetega konja.

Francoski potopisec Kuiklet v 17st. opozarja, da se je v tem obdobju, prav tu na Boračkem jezeru, očuval spomin na človeško in živalsko kultno žrtvovanje. Kukliet je potoval iz Dubrovnika proti  Sarajevu in je te kraje obiskal 24. marca 1658 leta. Zapisano je:« Mimo Glavatičevega smo prišli na mostarski drum, cesto; karavana je šla mimo nekega jezera, iz katerega se je po zgodbah ljudstva, naših vodnikov ter upravljalcev vozov, vsako leto iz jezera pojavlja bitje, neka vrsta zmaja. Ono je pogoltnilo ljudi in konje, ki so takrat prišli mimo. Potem se je bitje hitro vrnilo nazaj v globine jezera.« Ciklično zmajevo pojavljanje iz globin in prihod na površje ter požiranje ljudi in živali, govori o prastarem kultnem žrtvovanju, ko so žrtvovali prav tem  vodnim bogovom – ob določenih verskih obrednih ritualih.

O močnem verskem vplivu in kultu vode govori naslednja zgodba:

Nad vasjo Ribići se nahaja jama z imenom Kuhija, globine nekaj deset metrov. Vhod je zelo zožan, potem pa se odpre v široko dvorano, ki se na koncu ponovno zoži in v globinah preide, se zlije, v podzemno jezero. Prebivalci vasi Ribići so izključno muslimani, in so obdržali starinske običaje. V času velikega sušnega obdobja prihajajo sem v Kuhijo in prosijo za dež. Ta običaj izvira še iz obdobja staroslovanskega kulta vodnega božanstva, Gospodarja dežja, ki prebiva v globinah podzelja.

Severozahodno od vasi Ljesovina, se nahaja precej močen izvir  – vrelo, Trijebelj.V času poletja vsi izviri razen izvira Trijebelj, v katerem je vedno voda, presahnejo. Med samim izvirom in vasjo so še danes vidni ostanki rimskega vodovoda. Ime izvira je vezano  na  njegov osnovni kultni namen in karakter, žrtvovanje,  o čem govori že samo ime – treba ali trijeba,  kar pomeni žrtev.

Spodaj,  pod vrhom planine Bitovinje, na južni strani izvira nekaj zelo močnih izvirov vode, pod skupnim imenom Trojanci. Voda iz Trojancev ima konstantno temperaturo. Voda je pozimi topla, poleti hladna! Ime izvira – nosi v sebi spomin na rimskog cesarja Trajana, ki se s simbiozo slovanskega in rimskega prebivalstva na Balkanu in Podonavlju izenačuje s slovanskim bogom Troglavom.  Podobna imena srečujemo tudi v drugih delih Konjiške občine. Npr. zdravilni izviri  Grozničavac v Čelebićih, Grozničava voda v Homolju, Zmajevo vrelo pri Solakovi trdnjavi, Želodčna voda v Mircu ter Mejtef v Obrimih.

Zgodba o Tudupu

Po Hercegovini se je govorilo, da se v Konjicu, v zimskih nočeh ko sneg prekrije dolino in bregove, pojavljajo neke čudne sledi, ki niso niti človeške niti živalske! Takrat ljudje šepetajo, na pohodu je Tudup, dobrovoljno bitje, ki živi v najglobljem delu Neretve,  imenovanem Kazan! Nihče ne more priseči, da ga je kdo videl in križal svojo pot z njim. Kljub temu, če kogarkoli v Konjicu vprašate kašen je Tudup, vam bo znal odgovoriti. Je grdoba – napol človek, napol riba. Na nogah ima plavutke, namesto stopal, med prsti na rokah je plavalna kožica, pokrit je z ribjimi luskami. Njegova glava je okrogla,   z drobnimi črnimim očmi in dvema luknjicama  na mestu nosu, na vratu ima škrge! Usta so mu velika, z debelimi ustnicami, izgleda kot bi se smejal. Navzdol po hrbtu so raznobarvna plavalna krilca.

Od kod prihaja in kako dolgo živi v Kazanu, tega ne ve nihče. V ljudskem izročilu se govori,  da je to prekleti sin nekega kralja s tega področja, gospodarja teh prostorov  pred 1.000 leti! Legenda govori, da je lepi princ ukradel  lepo hčer Glavatico boginji Neretvi in se ji s tem zameril. Boginja Neretva ga je čakala,  ter ga ob neki priložnosti potegnila v svoje globine, ga spremenila v čudaško bitje, tako  da ne more živeti ne med ribami ne med ljudmi. Neretva ga je preklela, da bo kot takšen živel v njenim globinah dokler je  v njenem kanjonu kaj vode. Nesrečni princ se od takrat skriva v podvodnih jamah. V njem je ostala živa človeška duša s hrepenenji in željami, kot bi bil človek. Tako nesrečni princ Tudup včasih,  v gosti temi, zapusti svoje bivališče ter tava po človeških naselbinah, da si zadovolji svoje hrepenenje po človeški družbi, smehu ter petju. Posebej ima rad hladne zimske večere, ko se dekleta in fantje sestajajo ter skupaj mesijo pecivo imenovano »ćetenija«. Sladica se dela samo v hladnih dneh. Ko je narejena, se da namreč  ohladiti na zunanji zid pred hišo ( t.i. avlijski zid). In, ko se ćetenija hladi, se prikrade Tudup in  sladico ukrade, potem pa  poda v beg proti Neretvi. Za njim ostanejo le sledi v snegu.

Konjiški fantje so postavljali straže, da bi dobili tata iz Neretve, pa kljub temu Tudupa še nihče ni zasačil – nikoli in nikdar!

Priredila: Margarita Hot

Fotografije: Nevenka Mulej