Razmišljam, kako je naš svet nepravično razdeljen. Nekateri živijo v pretiranem luksuzu, obdajo se z lepimi avtomobili, hišami, oblekami. Tudi povprečneži imamo dovolj. Koliko bund in jaken v omari, koliko lepih čevljev. In kljub temu, da imamo spomladanska čiščenja, nam še vedno v omarah leži veliko starih, a lepih in uporabnih stvari, s katerimi bi bil nekdo zadovoljen, kakšna mamica srečna, da bo prihranila denar.
Ni me sram vzeti kakšno nošeno stvar, če mi je všeč. Da v omari naredim prostor, potem oddam neko drugo svojo nošeno obleko. In tako se vse vrti in kroži, nekdo pomaga meni, jaz pomagam drugemu, delamo dobrobit človeštvu, res malo manj trgovcem. A verjetno vsi res tako ne razmišljajo in roko na srce, tudi jaz zavijem občasno v trgovski center po nove hlače, čevlje in drugo. Vidite, imamo vse, ko govorimo o materialnih dobrinah, seveda. Predstavljajte si, kako malo imajo nekateri. Zato, bodimo hvaležni za kar imamo in hkrati ne bodimo egocentrični in sebični, tako da delujemo le sebi v dobro, ampak imejmo sočutje do drugih ljudi.
Sama sem postala botra otroku v Indiji. Fant Veerapathiran je star 13 let, je brez staršev, ima le bolno babico. Za njegovo šolanje vsak mesec namenim 20€, zaradi česar jaz nisem nič bolj revna in prikrajšana, njemu pa to omogoča nadaljnje šolanje in mu daje še kakšno drugo možnost, kot pa delo od jutra do večera za le nekaj hrane. Z Veero imam stike na daljavo, kar pomeni, da mu tu in tam napišem pismo, on mi pa vrne risbico in napiše par besed, kako se počuti.
Preberi več …
